Večer, Potovanja - Janez Mihovec: Ledene zavese Peričnika v dolini Vrat vsako leto privabijo občudovalce in ledne plezalce.
V dnevih, ko pritisne divji mraz, je posebna zanimivost obisk Peričnika. V Mojstrani zavijemo levo v dolino Vrat in po dobre pol ure hoje smo pri grmečem, v led zavitem lepotcu.
Slap je nastal kot posledica ledeniškega delovanja med ledenimi dobami. Takrat je bila dolina Vrata zatrpana z ledom, ki je drsel proti Savi Dolinki. Zaradi ogromnega pritiska se je cela dolina oblikovala v obliki črke U z ravnim dnom in strmimi pobočji. Naš potok najprej nekaj časa teče po normalnem pobočju, ko pa naleti na strmo pobočje, ki ga je oblikoval led, izgubi tla pod nogami in se požene v globino.
Čez dvainpetdeset metrov visoko konglomeratno steno pada čudovit slap. V mrazu se stena obleče v več deset metrov dolge ledene sveče, podnožje slapu pa v debelih skladih ledu dobi čudovito modro-zeleno barvo. Najboljši čas za ogled je, ko se divji mraz šele začne. V poznejšem obdobju namreč zamrzne njegovo zaledje in se količina vode, ki pada čez steni, zelo zmanjša. Pozimi so za ogled potrebni dereze, cepin in obilica previdnosti. Ledene sveče in neodporna konglomeratna stena ne vzbujata zaupanja. Ves čas, tudi v najhujšem mrazu, ropotajo padajoče kamenje in led. V običajnih razmerah si lahko privoščimo, da curek slapu obhodimo, saj je eden redkih v Sloveniji, ki pada čez previs. V zimskih razmerah je to igranje z usodo.
Peričnik je priljubljen tudi med ljubitelji lednega plezanja. (Janez Mihovec)
Le malokdo ve, da ima Peričnik nad sabo manjšega zgornjega brata. In to le dobrih deset minut hoje.
Je prava kopija Velikega in pada 16 metrov globoko. Ni ga težko najti. Pot nadaljujemo mimo spodnjega Velikega Peričnika in po desetih minutah se znajdemo pred njim. Obisk tega je še prav posebej zahteven, saj pot pelje tik nad ustjem Velikega Peričnika in se lahko vsak zdrs usodno konča.
Pod mogočnimi svečami se počutiš čisto majhnega. (Janez Mihovec)Mali Peričnik je po svoje še zanimivejši od svojega večjega in bolj znanega brata. Voda si je tu v neodporni konglomerat vdolbla še precej bolj globok žleb, tako da se nam zdi, da curek vode pada kar med ledenimi svečami.
Janez Mihovec