Delo, Trip - Iztok Cukjati: V gore pozimi (1) - Zimska doživetja v hribih so nepozabna, a v naravo je treba tako s srcem kot razumom
Med raznovrstnimi možnostmi rekreacije sta pohodništvo in gorništvo najbolj naravni in hkrati med Slovenci tudi zelo priljubljeni obliki preživljanja prostega časa in stapljanja z naravo. V nasprotju s številnimi drugimi rekreativnimi dejavnostmi potekata v naravnem okolju, poleg gibalnega pa je močno prisoten tudi doživljajski vidik. Nemalokrat je zadnji celo v ospredju.
Od rekreativnih športnih početij se nam pozimi kar sama ponujata tako gorništvo kot tudi turna smuka. Obe dejavnosti sta v zadnjih letih zelo v porastu saj veliko »ponujata«: (1) izvajata se v naravnem okolju, (2) mnogokrat potekata zunaj ustaljenih pohodniških poti (sneg), (3) ture si lahko izberemo glede na objektivne razmere, nevarnosti in lastno znanje, (4) lažje ture so primerne tudi za začetnike in družine z mlajšimi otroki.
Peš
Zimsko pohodništvo in gorništvo sta več kot le oblika rekreacije. Celostno doživetje, tako napora ob vzponu kot čudovite narave, je v zimskem času lahko še posebej močno. Izkušnje in telesna pripravljenost seveda igrajo pomembno vlogo pri izbiri ture, nikakor pa niso izključujoči dejavnik. Hoja v hribe je primerna za vsakega zdravega človeka, tudi pozimi!
Na zasnežene vrhove se pozimi odpravljamo primerno opremljeni in pripravljeni. Za različne ture izberemo različno dolg seznam opreme. Vsakomur je jasno, da na kratek izlet na bližnji grič verjetno ne potrebujemo vse opreme za zimski vzpon na Stol ali Peco. Pri tem je pomembno, da ne podcenjujemo morebitnih nevarnosti in hkrati ne precenjujemo lastnih sposobnosti.
Čeprav je hoja najbolj prvinska oblika gibanja, pa vendarle zahteva v zimskih razmerah tudi čas privajanja in učenja. To še posebej velja za hojo po brezpotju ali z uporabo derez in cepinov. Tudi gaženje po globokem svežem snegu zahteva nekaj privajanja in treninga. Varno in primerno turo lahko v zimskem času izvedemo v prav vsakih vremenskih razmerah. Navsezadnje je lahko tudi hoja po gozdni cesti na vrh manjšega hriba prava zimska tura, če poteka v sneženju. Nikar pa se zaradi doseganja cilja ne izpostavljajmo nevarnosti in dosledno upoštevajmo varnostna priporočila.
Turno smučanje
Turno smučanje je odlična rekreativna dejavnost, kjer turni smučar uporablja smuči tako za vzpon kot za spust. Turni smučar je gornik, smučar in avanturist v eni osebi. Oprema turnega smučarja je prilagojena potrebam hoje s smučmi in smučarskih spustov po neurejenih terenih. Turno smučanje je prisotno že desetletja, v zadnjih letih pa je doživelo pravi razcvet in je po množičnosti že skoraj primerljivo s tekom na smučeh. Prednost in lepota turnega smučanja sta v dejstvu, da se v dovolj dobrih snežnih razmerah izvaja lahko že na domačem hribu, v sredogorju ali pa v visokih gorah Alp. Za začetek je za turno smučanje treba osvojiti osnovno znanje alpskega smučanja in gibanja v zimskem svetu. Pred prvimi turnimi smuki so potrebna še teoretična in praktična znanja s področja tehnike turne smuke in varnosti.
Oprema za turno smučanje je specifična. Potrebne so turnosmučarske vezi, ki so gibljive ter omogočajo hojo in smučanje. Ob vzponu uporabljamo še tako imenovane kože, ki jih namestimo na drsalno površino. Kože skrbijo za dovolj dober oprijem smuči s snegom (pri vzponu ni zdrsa nazaj), pri spustu jih preprosto odstranimo. Čevlji za turno smučanje so za hojo udobnejši kot alpski, podplat je širši in gumiran. Podobno so tudi smuči za turno smučanje širše in mehkejše, hkrati pa lažje od alpskih. Omogočajo lahkoten vzpon in smučanje.
Gibanje pri vzponu in spustu po neurejenih snežnih površinah, značilnih za turno smučanje, je lahko tehnično zahtevnejše kot alpsko smučanje po urejenih smučiščih. Vendar tehnika pri turnem smučanju ni tako zahtevna, da bi bila razlog za morebiten odklonilni odnos. Potrebno je le nekaj pravih napotkov in želje po osvojitvi novih gibalnih vzorcev. Že po nekaj opravljenih turnih smukih postaneta hoja in smučanje lahkotnejša, utrujenost zaradi nepravilne tehnike pa veliko manjša.
Turni smučarji se najbolj veselijo spusta po nekaj centimetrih svežega pršiča na stabilni podlagi. Če tura poteka na sončen dan v pristnem visokogorskem ambientu, je doživetje lahko resnično nepozabno. Seveda pa razmere niso vedno takšne in dobro znanje smučanja je potrebno za varno in nenaporno vijuganje po skorjastem, globokem ali ledenem snegu. Pravilne tehnike se ni mogoče naučiti na urejenih smučiščih, morda le deloma na terenih zunaj urejenih prog.
Učenje pravilne tehnike vzpona in smučanja naj bo postopno, zelo dobrodošla so priporočila bolj izkušenih gornikov ali turnih smučarjev. Pri izbiri ciljev kritično ocenimo lastne sposobnosti in znanje ter trenutne snežne, varnostne in vremenske razmere.
Varnost
Hoja in smučanje v gorskem okolju sta lahko izkustveno bogato doživetje, vendar je treba upoštevati varnostna pravila. V nasprotnem primeru se lahko lepa in prijetna zimska tura hitro konča z nesrečo.
Pozimi so v hribih najpogostejše poškodbe zaradi zdrsa na poledeneli podlagi in snežnih plazov. Žal so se tudi v tej, sicer s snegom skopi zimi že zgodile nesreče s tragičnim izidom, ki naj nam bodo v opomin pri načrtovanju in izvedbi ture. Lastna lahkomiselnost lahko v gorah ogrozi celo naše življenje.
V prihodnji številki Tripa, v nadaljevanju tega zapisa, se bomo posvetili prav varnosti v gorah.
Mag. Iztok Cukjati