Večer, planinci,alpinisti - Izleti; Vabilo; Milan Cilenšek: Vabilo za prihodnje leto, Solčavska planinska pot, Koče zapirajo; Inko Bajde: Korošci doma, Planinska oprema
Vabilo za prihodnje leto
DEVETA ŠTEVILKA PLANINSKEGA VESTNIKA
Pogled z Vršiča na prepadna melišča Prisanka ter na Martuljkovo skupino in Škrlatico, v ospredju pa krave na sočni visokogorski paši - to je več kot mamljivo letošnje slovo od visokih gora. Mamljivo zato, ker veja posnetek kot iskreno vabilo za prihodnje leto.
To je namreč barvni posnetek Jožeta Dolničarja na naslovni strani letošnje septembrske številke Planinskega vestnika. V njej nam je uredništvo pripravilo 56 strani planinskega branja.
Drago Ulaga piše o hoji - športu našem vsakdanjem; daljši sestavek je ilustriral s petimi risbami, dodal pa mu je tabelo ameriškega zdravnika K. Cooperja, koliko naj človek na teden hodi, da bo obdržal primerno kondicjjo. Drugi sestavki v številki so tile: Marjan Osterman: Alpinistove počitnice; Milan Natek: Drago Meze, Porečje Kokre v pleistocenu; Vitek Smolej: Nekaj stvari, ki ste jih pustili pri meni Drago Korenini: Kako smo gradili bivak 1. v Veliki Dnini (avtor je sestavek ilustriral s posnetki vseh štirih bivakov v Julijcih); Svetko Lapajne: Spomini na Cervin; Miro Šušteršič: Doživetja v južnih stenah Kogla in Skute; Franc Bauman: Tri smeri v Centralnih Alpah; Franci Savenc: Hrvatska odprava v Ande; Tomaž Gorenc: Na Socerb, in Josip Teržan: Vsak temen gozd ima svetel konec.
Podpredsednik PZS Tomaž Banovec komentira srednjeročni program za družbeni razvoj Slovenije in Jugoslavije z vidika planinske organizacije, zatem pa je v PV objavljeno stališče planinske zveze Slovenije na minuli skupščini o projektih zimskošportnih centrov in smučarskih naprav, ki se neusmiljeno razraščajo v Julijcih.
V spomin dveh zaslužnih planincev, ki sta za vedno zapustila vrste gornikov - Cirila Verstovška iz Maribora in Jožeta Klanska iz Hrastnika - sta v prvi jesenski (številki PV nekrologa, v katerih sta pisca orisala vso veličino pokojnikov. V številki je pet društvenih in štiri alpinistične novice, pet zapisov iz varstva narave (med njimi Naše jame in Razprodaja alpskih vrhov), dva zapisa sta o planinski literaturi, trinajst zapisov pa je v rubriki Razgledi po svetu (med njimi Himalajska kronika 1973, Himalajsko leto 1974 in pa vremensko poročilo o letošnji pomladi na Kredarici). Iz kartoteke prvenstvenih vzponov je objavljena „Helba" (spominska smer Rika Salbergerja v triglavski severni steni). Na dveh straneh priloge s planinsko fotografijo se nam je predstavil Marjan Garbajs s štirimi posnetki iz Julijcev, na tretji strani je novi planinski dom na Grohotu pod Raduho, zadnja stran priloge pa nam kaže Haloze in Pohorje z Ravne gore - kot nalašč za bližnje jesenske dneve, ko bodo v Halozah trgali grozdje, Pohorje pa bo na stežaj odprlo vrata obiralcem kostanja.
M. CILENŠEK
Solčavska planinska pot
Plnaninsko društvo Solčava je pripravilo lepo planinsko akcijo s prijetno solčavsko planinsko potjo na vrhove gora, ki obdajajo solčavsko območje. Pripravili so lično knjižico, v kateri je pot podrobneje opisana. V knjižici so navedene vse planinske postojanke, ki jih je treba po prvi varianti obvezno in po drugi varianti neobvezno obiskati, v knjižici pa zbrati odtise žigov teh postojank. Vse podrobnosti in knjižice posreduje interesentom planinsko društvo Solčava.
M.C.
Korošci doma
VRNILI SO SE KOROŠKI ALPINISTI, KI SO OBISKALI PROKLETIJE
Mini odpravo sta pripravila alpinistični odsek Ravne in gorska reševalna služba Prevalje. Kot poročajo, je vse potekalo po programu. Vgradili so spominsko ploščo v spomin na Branka Logarja in Maksa Časa, udeleženca odprave, ki so jo organizirali februarja leta 1974 skupaj s poljskimi alpinisti. Imenovana alpinista je zasul plaz, ki je prihrumel z vrha Karanfila po žlebu v jezersko dolino Ropojano. Engelbert Vravnik in Jože Havle sta obema žrtvama posvetila novo smer, ki sta jo imenovala "žleb spominov" - ocena II., ponekod III. do IV. težavnostna stopnja. Na tem mestu je stena visoka 700 m, za vzpon pa sta Vravnik in Havle potrebovala tri ure. Preostali čas so alpinisti izkoristili za ogled doline Grbanje in Ropojane, obiskali so Volušnico, Karanfil in Šuplja vrata ter veliko fotografirali, med drugim tudi albanske gore.
Drugi ravenski in prevaljski alpinisti, ki se odprave v Prokletije niso
udeležili, so v tem času delovali v Julijcih; plezali so raz Travnika, v
Kamniških vzhodno in Igličevo smer v Mali Rinki ter steber Bini-Fika v Mali Raduhi.
I.BAJDE
Planinska oprema
Prav gotovo ne bo narobe, če v naši rubriki spregovorimo besedico ali dve tudi o opremi gornika, čeprav bo kdo mnenja, da vsebino ponavljamo. Toda ni tako. Spričo številnih gorskih nesreč v letošnjem letu, bodisi doma ali na tujem, ne bo odveč, če ponovimo, kaj naj bi vsebovala oprema planinca, posebno tistega, ki se odpravlja v svet skalovja, na sicer dobro nadelane in varovane, a vendar še vedno polplezalne poti, ter na strma, dolga snežišča.
Morda tale zapis ni najprimernejši sedaj — ob koncu planinske sezone. Toda glede na to, da je planinska oprema razmeroma draga, bo sedanji čas zanjo kar pravšen. Gornik si bo lahko sedaj počasi nabavljal dele opreme drugega za drugim, in ko bo prihodnje leto načrtoval ture, bo imel opremo že lepo pripravljeno. Za vse naenkrat običajno ni denarja.
SUBJEKTIVNE NEVARNOSTI
Velja si zapomniti, da je slaba in neprimerna oprema, tehten vzrok za nesrečo. Terminologija o nevarnostih v gorah ji prisoja mesto v poglavju o subjektivnih nevarnostih. In ne zaman. Dolgoletne analize so pokazale, da je poleg neizkušenosti, predvsem pa lahkomiselnosti na gorskih poteh, veliko nesreč še vedno zaradi neprimerne in pomanjkljive opreme. Celo na našem najvišjem vrhu - očaku Triglavu - sem srečal ljudi s tako obutvijo in vršno opremo, ki bi sodila v dolino, nikakor pa ne v gore, kjer z njo spravljajo v nevarnost sebe in druge. Kako bo torej čevelj, ki že po obliki ustvarja neskladje z gorskim ambientom, dovolj varno in čvrsto vzdržal telo na gladkih zlizanih stopih ali strmih snežiščih, ne da bi ga pahnil v brezno, iz katerega največkrat ni povratka. Kadar kupujemo opremo, se nam nikoli ne sme zdeti predraga. Življenje je samo eno.
GOJZARICE
Najbolj varna in stabilna je noga v gojzaricah, ki so opremljene s profilirano gumo. Res je, tudi gumijasti podplati se od proizvajalca do proizvajalca med seboj ločijo po kakovosti; toda to za navadnega planinca ni tako pomembno. Važnejša od kakovosti - katere merilo je v glavnem čas obrabe - sta oblika in smer profila. Razne opanke, teniške copate in podobno raje pustimo doma. Spodnje perilo, nogavice in morda še srajca - vse to moramo vedno imeti v rezervi. Vršna obleka mora biti dovolj topla in ne pretesna, tako da omogoča normalne - včasih tudi ,,nenormalne" - gibe med hojo.
Zimska oprema se v določenih vidikih razlikuje od poletne, toda v bistvu se ne razhajata. Tudi poletne noči v gorah so hladne; če pa smo zaradi vremenskih preobratov ali drugih vzrokov prisiljeni celo bivakirati, nam bodo topla in predvsem suha oblačila še kako dobrodošla.
POKRIVALO
Na glavi naj tiči primerno pokrivalo - morda klobuk iz nekoliko debelejše klobučevine, ki ščiti pred sončno pripeko, na izpostavljenih mestih pa ščiti glavo proti direktnim (manjšim) kamnitim ,,izstrelkom". V primeru dežja široka stožčasta oblika klobuka dokaj dobro odvaja vodo v okolico namesto za vrat, kar se običajno dogaja pri navadnih pokrivalih. Klobučevina se sicer rada napoji z vodo, toda zaradi izdatnega znojenja med hojo nekoliko hladnejši obkladek zelo prija in bistri.
SVETILKA
Nahrbtnik ne bo veliko težji, če vanj priložimo še vrečo za bivak, ki omogoča hitro in lažjo pripravo bivaka v sili, in pa svečo ter vžigalice, - da o ročni svetilki sploh ne govorimo! Zelo posrečena izvedba je baterija s svetilko, ki si jo pričvrstimo na čelo; žal pa jo je pri nas težko dobiti in moramo ponjo navadno čez mejo. Snop žarka lahko poljubno usmerjaino, roke pa so proste in vedno pripravljene. Svetilka s starim vložkom pomeni isto, kot da svetilke nimamo.
CEPIN
Imeti s seboj cepin - tudi poleti - vsekakor ni neumnost, prav tako dereze, če značaj ture to zahteva. Priročnik z opisom poti, grebenska karta ter kompas - vse to so pripomočki, ki utegnejo koristiti. V nahrbtniku ne sme manjkati komplet prve pomoči. Imeti s seboj rokavice, čeprav je poletje in sonce ne varčuje s svojo energijo, je velikokrat prijetno spoznanje. V rezervi naj bo tudi volnena kapa, ki ščiti glavo in ušesa pred izdatnim vetrom. Priporočljiva so sončna ali ledeniška očala, kadar se gibamo v svetu, odetem v večni sneg in led, saj se bomo le na ta način obvarovali pred sončno oziroma snežno slepoto.
PLEZALNA VRV
Skupine, ki morajo na svoji poti čez strma snežišča, naj nosijo s seboj plezalno vrv, da pomožnih vrvic (prusikov) posebej ne omenjamo.
Kaj pa smučarske palice? Ste že razmišljali, da tudi poleti niso za na podstrešje, marveč izdatno lajšajo hojo navkreber, posebno na dolgih in strmih snežiščih, kopnih poteh in meliščih?
Opreme je še veliko, iz leta v leto se množi, proizvajalci neprestano ponujajo nekaj novega - škoda le, da so navadno cene tiste, ki manj privlačijo. Kdor bo imel s seboj večino tega, kar smo danes našteli, je že veliko storil glede svoje varnosti, marsikomu pa bo prihranil nepotrebne skrbi in tesnobne občutke. Žal je med planinci tudi veliko takih, ki imajo izvrstno opremo, pa si z njo ne znajo veliko pomagati; o tem morda drugič kaj več.
INKO BAJDE