Tigrič Piko: Zimski pohod, romanje gornikov, parada planincev ali povorka – Snežniku ustrezajo vsi pojmi.
Štirje možaki pri Gabrijelu delujejo čudno, vsak gleda nekam drugam. Kam so namenjeni? Ob tej uri nihče več ne hodi na vrh. Izija napotim k njim, da se pozanima, kdo so. Enemu za drugim se usta razširijo v nasmeh. Najprej Stanu, potem Mirku in Bogdanu, nazadnje me po rami potreplja še Ogo. Izi, kaj imajo na prsih? »Voki-tokije. Radioamaterji so in verjetno so jih vzeli, da se po poti malo igrajo.« Izkaže se, da je to čas zimskega pohoda na Snežnik, navadno so ga izvedli prvi vikend po osmem marcu.
Nasproti pridejo navdušeni Hrvati. V kočo so prišli dovolj pozno, ko se je ta že izpraznila. Luka nam pokaže fotografijo članka z naslovom Tisoću žena na Velikom Snežniku. »Tistega pohoda se je udeležil tudi moj oče,« še doda. O, takrat so moški imeli na gori zelo bogato izbiro! Leta 2005 so organizirali zadnji, 30. pohod. Menda je bilo kakšnih dva tisoč udeležencev, ki so se udeležili vseh. Tiha tradicija je ostala, nekaj jih hodi redno še vedno. Mi smo za pohode izrazito neredni, vendar se redno potrudimo biti kar najbolje neorganizirani.
Vsak ima svojo hitrost in izbiramo različna mesta postankov. Zagotovo sta najimenitnejši obračališče in Skalca. Za nekoliko drugačen posnetek radioamaterje tu počakamo pod potjo. »Kaj nas strašiš!« reče eden. Je mislil resno? Otovorjeni so počasnejši, mi pa razposajeni in lahkih nog. Le Ogo potegne hitreje. Naročimo mu, naj v koči vpraša za Izija. Barovič je vedel, da prihajamo, ker nas je zapazil na poti. »Videli smo ga, vendar v kočo še ni prišel,« izvemo njegov odgovor, ko čez vrh pridemo tudi sami do njega.
Sončnega zahoda navadno ne zamudim. Juhuhu, večerni občutki so tu vedno izjemni! Družbo mi delata le Izi in Bart, radioamaterji imajo pomembnejše opravke. Bogdan med drugim pripravlja večerjo. Vedno poskrbi, da vsem tekne. Tudi tako, da se na jed redno čaka več kot dve uri. Druženje se potegne globlje v noč. Ta ropota do jutra, saj sunki vetra udarjajo po pločevinasti strehi. Spanca je malo in počitek telesa je več vreden od sončnega vzhoda, zato ga prespimo.
Tudi zjutraj je vreme lepo, vendar kakšne gneče ni ne v koči ne pred njo. Po sedemnajstih letih je ideja pohoda zvodenela. Komaj kdo pride. Potem pa se do koče prižene skupina starejših. Vsi so zelo resni. Kot bi vzpon vzeli za delo. Po gori naredimo nov in počasen krog, preden se vrnemo v kočo. V drugi jedilnici zagledamo še vedno resne obraze. So ti iz kakšnega planinskega društva? Izi za menoj kot papiga ponovi: »Ste iz kakšnega planinskega društva?« »Iz PD Železniki,« pove eden izmed njih.
O, to pa ni res! »O, to pa ni res,« za menoj ponovi Izi. »Društvo se imenuje PD za Selško dolino. Vem, ker sem bil pred štirinajstimi dnevi na Ratitovcu.« Gospod ima strog obraz in Iziju kapne: »Ste morda vi njegov predsednik?« »Sem.« Lojze je njihov poveljnik in organizator izleta. In mu Izi pove našo štorijo. Kako so nas zvečer napodili iz koče. Mož nekaj časa molči, potem pa nam sporoči: »To ni bilo prav.« Ja, seveda, hvala, sedaj vemo! »Oni so Ljubljančani,« se sliši kot pojasnilo ali celo opravičilo. Izi, saj so jih sami izbrali! A on kar molči. Nekdo iz omizja ga vpraša, ali je žensko morda kaj nadlegoval. Upam, da drugih ne sodi po sebi.
Lojze da kmalu znak in omizje se kot na povelje dvigne. Izkaže se, da so njihovi tudi v prvi jedilnici, le bolj prijazni so videti. Ena izmed njih z mehkim in prijetnim glasom pove: »Prejšnji vikend sva bila gori midva z možem.« O, ti smola, da nista bila takrat onadva. Izi jih gre zasledovat še na vrh, preden se jim bo mudilo domov. Nam se nikakor. Sicer ne bi srečali še Barbi. Kako je presenečena, ko nas zagleda! Ampak mi smo na domačem terenu.
V njeni družbi prepoznamo Izijevega tovariša iz firme »Fujs«, Mitjo. Tudi on ni nič manj presenečen, kar je povsem običajno. Po tolikih letih nas malokdo dobro pozna. Nam, pliškotom, se ni treba na nikogar spoznati, da se le ljudje spoznajo na nas. A vrh gore po toliko letih že dobro poznamo. Daleč naokoli ni od nas nič višjega. Dan neopazno menja svojo svetlobo. Sonce je sedaj že na drugi strani gore. Naznanja, da se bomo tudi mi v kratkem poslovili od posadke v koči.
Tigrič Piko & Iztok Snoj