Stoletnica prve svetovne vojne. Zgodba navadnega vojaka / Pogovor s Petrom Podgornikom / Zgodbe in peripetije s Krna / Zakaj včasih nismo smeli na nekatere vrhove? / Mont Blanc po klasični smeri
Uvodnik: Okno. Marjan Bradeško
STOLETNICA PRVE SVETOVNE VOJNE
Neizstreljeni naboj. Zgodba navadnega vojaka. Dušan Škodič
INTERVJU
Nekaterim se dogaja bolj pogosto. Pogovor s Petrom Podgornikom. Žarko Rovšček
GEO-IZLET
Geološki sprehod po Fužinskih planinah. Nina Rman, Dejan Šram
HUMOR
Gora, na kateri se mi je vedno kaj zgodilo. Moje zgodbe s Krna. Peter Muck
S KOMNE NA KRN
Kjer misel kot odpeta in odtrgana pleše. Krn 2012. Rafael Terpin
NAD JEZERSKO DOLINO
Gora neštetih obrazov. Jerebica/Cima del Lago. Olga Kolenc
AMERIČAN V JULIJCIH
Ljubezen do slovenskih gora. Triglav po neobičajnih poteh. John Boyd
ZA ŠČEPEC PLEZANJA
Mrzla dama se ne da. Na Mrzlo goro po severnem grebenu. Stane Škrjanec
POLPRETEKLA ZGODOVINA
Vrhovi, ki to niso bili. Zakaj smo morali včasih zaključiti izlet že pod vrhom hriba? Dušan Škodič
INTERVJU
Iz vertikale med puščavske sipine. Pogovor z Isabelle Patissier. Martina Čufar Potard
JAMARSTVO
Brezno na vrhu Krasa. Kaninski kras. Franci Horvat
VELEBIT
Osvojiti ali ne osvojiti. Vonj po minskih poljih. Robert Logar
RAZMIŠLJANJE
No pain, no gain. Mateja Pate
VZHODNA SRBIJA
Malo znane gore, soteske, slapovi, samostani ... Od Donave do Stare planine. Tomaž Žganjar
INTERVJU
Svoje meje rad premikam višje. Pogovor z mladim alpinistom Martinom Žumrom. Mira Hladnik
TURNO SMUČANJE
Z Gran Paradisa ... v zatrep doline Val Savarenche. Uroš Prelovšek
IZ DNEVNIKA GORSKEGA VODNIKA
Smučanje z najvišje gore v Alpah. Mont Blanc po klasični smeri. Klemen Gričar
POTOPIS
Najtežji treking v Evropi. Pot GR20. Marko Kabaj
ZGODBE S CAMINA
Pirenejska prostranstva in igra barv. Vallée d'Ossau in njen Pic du Midi. Tina Balant
RAZISKOVALNO POTEPANJE
Dežela mulatjer. Santo Antao, eden od Zelenortskih otokov. Andrej Stritar
HIMALAJSKI TREKING
Božansko doživetje. Lobuche East Peak, 6119 m. Jana Vogelnik Kranjc
BOTANIKA
Zoisova vijolica. Najlepši otrok naših gora. Tomaž Marolt
Uvodnik: Okno
Noč je še, ko se ves krmežljav zbudiš. A vendarle. Danes je dan! Stopiš k oknu in se ozreš v nebo. Je zvezdnato? Menda je, takšno bi moralo biti, da bo tura lepa. Okno je dejansko naš prvi stik z gorami, ko še doma skozenj preverjamo vreme, tisti, ki žive bolj v vznožju gora, se vanje skozi okno lahko tudi ozro. Na obzorju uzrejo vsaj bled obris gora, ki vstajajo v obetajoče jutro.
In potem je pot, navzgor, na vrh, do koče. In spet je tu okno. Če se v kočo zatečemo pred slabim vremenom, morda le pred popoldanskimi oblaki, je okno tisto, skozi katerega opazujemo vremensko dogajanje. Če v koči prenočimo, je okno tisto, skozi katerega v večernem mraku počasi ugaša dan.
V naše utrujeno telo v prihajajoči noči prileze prepotrebni počitek. Okno je tisto, ki nam ponoči kaže najčistejše zvezde, najbolj izrisan mesec na nebu, najgloblje temine vesolja. In okno je tista linica, skozi katero se zjutraj pritajeno pritipa prva slutnja svetlobe, je tisto mesto, ki nam da vedeti, kaj nas čaka. Prihaja jasen, sončen dan,
ki ga nakazuje vse bolj bledo nočno nebo, z vse manj zvezdami, ki jim moč jemlje jutranja zarja. Lahko je pogled skozi okno tudi sporočilo, da se nikamor ne mudi, saj je zunaj megleno, neprijazno, nespodbudno za planinsko turo.
Mar niso gore same kar eno samo veliko okno? Okno, ki je velikansko, ki je odprto na vse strani, ki je ena sama svoboda brezkončnega neba, ena sama širjava belega apnenca prečudovitih oblik, en sam preplet vrhov, grebenov, senčnih dolin in - neskončnih obzorij. In so gore tudi okno, ki nas ščiti, kot veliko panoramsko okno, na katerega eni strani so vsakodnevne norosti sveta, in na drugi strani tišina in umirjenost gorskega prostora. Pa čeprav je le-ta povsem odprt in brez konca.
Gore so tudi okno do sočloveka. Dostikrat se prav pri napornih vzponih in umirjenih postankih človek odpre sočloveku, v skupnih naporih za dosego nečesa lepega, velikega. Gore so okno, skozi katerega spoznavamo nove ljudi, tiste, s katerimi nas druži ljubezen do narave, do pristnega sveta višin, do svobode gorskih prostranstev.
Predvsem pa so gore okno, skozi katerega pogledamo vase. Skozi najčistejše steklo, brez dolinskih madežev, brez prahu. V dolgih urah, ko smo sami s seboj, s svojimi napori, z željo priti više, doseči cilj! Ko dolinsko breme preprosto izgine, saj zanj v tistem svetu ni prostora. Gore so okno, ki omogoča jasen pogled vase, ki zbližuje prijatelje in naključne sopotnike na poti. Kajti tam gori, visoko nad dolino, je pogled jasnejši, seže dlje, ga ne zastira prav nič več. Tam gori je ena sama jasnina - zunaj in v srcu.
Dragi bralci! Na poletnih planinskih poteh vam želim mnogih jasnih pogledov, naj se pred vami razkrivajo razgledi, kot se razkrivajo ob odpiranju oken, naj skozi odprta okna zaveje svež veter, ki ohladi razgreta čela. Naj svežina odprtosti zbistri vaše misli. Da bi ob vrnitvi svet videli v lepši luči in pred seboj jasno pot. Naj bo pri tem naša revija tudi tako odprto okno v gorski svet. Srečno.
Marjan Bradeško