Vode v Alpah
UVODNIK
Moč gore. Mire Steinbuch
VODE V ALPAH
(Ne)trajnostno upravljanje alpskih rek. Luka Snoj
Najlepša reka na Zemlji. Daniel Rojšek
Kaj priteče izpod Velike planine. Rajko Slapnik, Vido Kregar
Ribe v alpskih rekah. Tina Leskošek, Lucija Ramšak, Miha Ivanc
Vodne novice
INTERVJU
Marko Lukić. Mire Steinbuch
PLANINSKI SPOMINI
Hribi še beli so, rože pa že cveto. Matjaž Kmecl
Z NAMI NA POT
Dežela sv. Jurija. Franci Horvat
DOŽIVETJE
Veter, sneg in nekaj peska. Izidor Tasič
DOŽIVETJE
Himalaja ni hotela. Miro Štebe
VZGOJA
Mikrobiološke pasti v gorah. Mateja Pate
SOBIVANJE
Varuhi črede pred velikimi zvermi. Tomaž Berce in Rok Černe
ZDRAVJE
Postopnost je ključna. Zdenka Mihelič
KOLUMNA
Bi Alojzij Knafelc narisal markacijo, če bi poznal Instagram? Matjaž Podlipnik
SKUPŠČINA
Rovanu še drugi predsedniški mandat. Zdenka Mihelič
PRIZNANJA
Vrhunski dosežki na vseh ravneh. Po spletnih objavah povzela Zdenka Mihelič
POTI
Nova pot treh dežel Juliusa Kugyja. Andrej Stritar
HUMORESKA
Kako sta Slovenca razbila stereotipe o Čehih. Nika Smole
SPOMINI
Riti. Lidija Honzak
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
V SPOMIN
Moč gore
Gora ni nora, nor je, kdor gre nepripravljen ali slabo opremljen gor. Za nekatere je gora tempelj, svetišče, kot je v intervjuju (1) izjavil Matjaž Jeran. V zadnjih, vedno bolj hektičnih časih pa je gorski svet za številne novonastale hribovske adrenaliste postal poligon, športni park za sproščanje negativne energije, notranjih napetosti, kompleksov in podobnih frustracij. Ne vem, koliko boljši, zadovoljnejši, olajšani in bolj sproščeni se vrnejo v dolino in kako dolgo traja prerojenost, ki jo dosežejo, če se dovolj potrudijo. Jaz, odvisno od intenzivnosti doživetja, bolje živim na ta račun dva do štiri dni, včasih tudi dlje, lažje prenašam neprijetne situacije in uspešneje brzdam slabo voljo.
Če pogledaš goro, vidiš mrtvo kamnito tvorbo, ki ji je vseeno, če po njej leze človek, ki občuduje njeno obliko, silhueto na večernem žarečem nebu ali steno, ožarjeno s svetlobo vzhajajočega sonca. Enkrat hvali njeno kompaktno in razčlenjeno steno, drugič preklinja krušljivo skalo, potoke dežja, ki v kaskadah lijejo po steni in ga hočejo odplakniti, ali se jezi na plazove, ki grozijo, da ga bodo spotoma odnesli v globino. Včasih ga je na smrt strah in obžaluje, da se je dal zapeljati temu kupu kamenja, včasih uživa in vriska v lepoti gibanja. Človek ne razmišlja o njeni mrtvi brezbrižnosti, o tem, da ne premore ničesar drugega kot kamnino, iz katere je nastala, in da obstaja brez lastne želje in krivde. Podoba gore je odvisna od tega, kako jo človek vidi - vse temelji na njegovi domišljiji in čustvih, ki mu jih vzbuja.
Popolnoma mrtev svet, a tako lep, da ga človek občuduje, se zaljubi vanj, se vrača, ga snubi, nagovarja in mu odpušča, kadar ga napodi v dolino. Gora ni tam zaradi človeka, sploh nima vzroka, da bi bila tam, a kljub temu obstaja zaradi igre narave in njenih zakonov. Človek goro personificira po svoji meri, doživlja jo po svojih občutkih, vidi jo, kakor mu velevajo čustva.
Podobno je z vremenom. Nevihta ne izbruhne zato, da bi planincu ali alpinistu zagrenila življenje, tudi veter ne piha z namenom, da bi prevrnil ali odpihnil človeka. In sonce ne pripeka zato, da bi se bahalo, koliko mehurjev je naredilo na občutljivi koži. Vsi ti pojavi so rezultat naravnih zakonov in pika. Kdor jih sprejme in vsaj površinsko razume, bo lažje shajal s hribi.
Pravi hribovc obožuje mrtev kup kamenja in se vedno znova vrača. Je zasvojen z gorami, odvisen od njih? Ali lahko za nekoga rečemo, da so gore njegova droga? Mogoče, na neki način lahko. Toda kemične substance, ki jih imenujemo droge ali mamila, povzročajo naš psihični in fizični razkroj, medtem ko za gore tega ne moremo trditi, prej nasprotno - krepijo nas. ...
Dokler mi bo spomin deloval, ne bom pozabil razgleda s Cime Fradusta, 2939 m, v Palah di San Martino, na katero sem pribrzel nekega popoldneva. Pod menoj se je razprostirala gola kamnita puščava, lepota s tako izrazno močjo, da sem v trenutku pozabil na slabo voljo zaradi fotoaparata, ki je ravno tisto jutro odpovedal. Pač ne bom mogel posneti jezerc, pet ali šest smaragdnih očesc, ki so poživljala to impresivno pustinjo. Prevzetost nad negibno veličastnostjo pod menoj mi še danes, po nekaj letih, vznemiri utrip.
(1) Planinski vestnik 2/2022.
Mire Steinbuch