Čudaški čari podzemlja. Zakaj v jame? Mojca Stritar / Intervju z urednikom The Alpine Journala, Stephenom Goodwinom. Dušan Škodič / Je bolje da sami izdelamo svoj kuhalnik? Tomaž Petauer / Himalajske laži. Je alpinizem v Himalaji samo še ena velika medijska igra? Dejan Ogrinec
Vsebina - Članki
UVODNIK: Mar ni vsa dežela pred teboj? Marjan Bradeško
V GLOBINAH GORA
Čudaški čari podzemlja. Zakaj v jame? Mojca Stritar
Slovenija, dežela jam. Kje so naše jame in kako jih raziskujemo. Miha Čekada
V globinah gora. Jame in jamarstvo v Kaninskem pogorju. Franci Gabrovšek
Pritegnilo me je odkrivati nekaj neznanega. Milan Ferran, raziskovalec novih jam. Mojca Stritar
Izlet. Radensko polje in jama Viršnica. Miha Staut
Vranja in Skednena jama. Miha Staut
INTERVJU
Stephen Goodwin, urednik The Alpine Journala. Publikacija, ki izhaja že poldrugo stoletje. Dušan Škodič
Suresh Prasad Pradhan, veleposlanik Nepala. Dušan Škodič
PLEZANJE V PATAGONIJI
Torre ni hotel. Utrinki iz smeri? Boris Strmšek
ZGODBA O PLANINCU PO DUŠI
Dolga in vetrovna pot. Spomini na generacijo "graditeljev". Tomo Šarf
Z NAMI NA POT
V najzahodnejšem žepu naše države. Breginjski kot. Gorazd Gorišek
Stol iz Breginja. Gorazd Gorišek
Veliki in Mali Muzec iz Breginja. Gorazd Gorišek
Breški Jalovec iz Breginja. Gorazd Gorišek
Prečenje vzhodnega dela Stolovega grebena. Gorazd Gorišek
Cvetlični in živalski raj pod skupino Špika nad Policami. Planina Pecol. Bor Šumrada
Montaž z juga po Pipanovi lestvi. Bor Šumrada
Špik Hude police z juga. Bor Šumrada
Špik nad Nosom in Špik nad Špranjo. Bor Šumrada
Strma peč z vzhoda. Bor Šumrada
ALPE
Na Bernino po Biancogratu. Prek enega najlepših alpskih grebenov. Andrej Gosar
SAM SVOJ MOJSTER
Je najbolje, da sami izdelamo kuhalnik? Vsi moji kuhalniki. Tomaž Petauer
GORSKE SKRIVNOSTI
Neznane stezice okoli Krofičke. Manja Rajh
POLEMIKE
Himalajske laži. Je alpinizem v Himalaji samo še ena velika medijska igra? Dejan Ogrinec
ŠPORTNO PLEZANJE
Jure Raztresen svetovni prvak! Svetovno mladinsko prvenstvo v Edinburgu. Martina Čufar
Rock Master Arco 2010. Urban Golob
VREME
Minulega poletja planinca vremenska tožba. Vreme in razmere v gorah v meteorološkem poletju 2010. Miha Pavšek in Gregor Vertačnik
VARSTVO NARAVE
Leteča zajčja noga. Belka. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
IZ DEJAVNOSTI PZS
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Mar ni vsa dežela pred teboj?
Nedelja v začetku avgusta, na višku sezone. Pol desetih zvečer v eni od koč ob cesti pod Grossglockner. Tiho je, le par osamljenih gostov v jedilnici in v veži nekaj parov čevljev tistih, ki so že odšli spat. Kuhar vsakomur sam prinese izborno, okusno in izjemno poceni jed. Nobenega veseljačenja, nobenega hrupa. Čeprav je koča lahko dostopna in visoko nad tisto mejo, nad katero menda ni "zavor". Vsaj tako pravijo različni "veseljaki", ki jih je po naših kočah še vedno kar dosti. Sam sicer že nekaj časa nisem spal v planinski koči, a slišim, da ponekod kar ni miru po deseti uri. Predvsem pa je ob višku sezone gneča, da brez vnaprejšnje rezervacije planinec težko dobi ležišče.
Je mar premalo prostora za vse, ki hočejo v gore? V naravo? In tu se brž vprašamo še: "Je Triglav res tisto, kamor morajo vsi?" Saj bi še šlo, če bi šli tja gor le enkrat (kot menda mora vsak Slovenec, a tudi to lahko postavimo pod vprašaj). A zakaj mora biti Triglav kar vsako leto edina tura, ki jo naredijo nekateri? Iti enkrat samkrat na Triglav ali vsako leto na Triglav (in nikamor drugam) je pravzaprav tudi nevarno. Mnogi se na pot podajo preprosto ne dovolj pripravljeni in ne uživajo ne sami ne tisti, ki se z njimi srečujejo. Triglavu tu ne želim delati krivice, podobnih kultnih (in obleganih) vrhov je še nekaj.
A sprašujem se, kako to, da imamo na eni strani prepolne koče in dobesedno uničene poti od preštevilnih planincev, na drugi strani pa se mnoge, mnoge poti zaraščajo, izginevajo, skoraj jih ni več. In najsi še tako govorimo o tem, da ne želimo označiti (markirati) nobene nove poti, mislim, da bi brez škode lahko obsekali, očistili in označili marsikatero staro, zapuščeno stezo v predgorju naših Alp in v drugih samotnih predelih Slovenije. Vem, da bo marsikdo porekel: "Pri nas imamo mir, nočemo navala množic!" Pa se bo v primeru obnove katere od opuščenih poti to res zgodilo? Dvomim.
Prostora je dovolj in kje na Idrijskem ali Kočevskem (in drugod) nekaj deset planincev ob koncu tedna ne bo povzročilo prav nobene škode. Trdim celo, da bi taki pohodniki ohranili nekaj tiste lepe zgodovine, ko so med osamljenimi kmetijami in v dolino še vodile uhojene steze ali kolovozi. Danes tega ni več in številne črno pikaste steze so le še v Atlasu Slovenije - na terenu jih ni mogoče najti, morda jih lahko kvečjemu zaslutimo. Škoda je, da to izgineva, saj se s tem le zmanjšujejo možnosti najbolj pristnega gibanja, ki ga človeku ponuja narava, in lepih, prijaznih medčloveških stikov, ki jih lahko doživimo tam, kjer je malo ljudi. Prav tako se zmanjšujejo možnosti spoznavanja domovine, odkrivanja manj znanih pogledov in predvsem - razpršitve množic. Kajti večinoma ljudje potrebujejo vsaj označeno stezo, sicer se tja ne bodo napotili. In ker je največ označenih poti prav v bližini "svetih" ciljev, imamo tam hrup, nered, neplaninsko obnašanje, smeti in vse ostale pritikline množičnega obiskovanja gora. Nenazadnje tam izginevajo pristno človeški stik, tišina, mir, spoštovanje noči (in narave) - vse tisto, po kar pravzaprav hodimo v gore.
Za naslov tega uvodnika sem si sposodil navedek iz Biblije, ker tako lepo pove, da je - prostora za vse. Le eden mora iti levo in drugi desno, kot piše prav na istem mestu. Tam sta mišljena Abraham in Lot, tu mislim nate in nase in na vse nas, ki imamo radi gore.
Marjan Bradeško