Planinski vestnik 01-2007 – Mojca Luštrek: Izpod peresa Toneta Škarje
Planinsko branje
Izpod peresa Toneta Škarje
Mojca Luštrek
V lanski septembrski številki Vestnika je bilo objavljeno besedilo Toneta Škarje Roka. Lepo ga je bilo brati. Tudi zaradi zgodbe, a še bolj zaradi prijetne umirjenosti pisanja o pravzaprav zelo razburljivem dogajanju. Notranja "zgodba" je preglasila zunanjo napetost. V tem času vsesplošne povnanjenosti, površnosti, plitkosti je bilo to prav pomirjujoče branje. Večkrat pomislim na spoznanje njegovega "junaka", da umremo pravzaprav sebi. Ta misel utegne človeka obvarovati utvar glede drugih, ki ostanejo, ko njega ni več, ali pa mu "samo" pomaga, da se ima raje. Oboje je zlata vredno. In zaželela sem si prebrati še kaj Škarjevega.
Izbira je bila naključna: Jalung Kang.1 Že spomini na njegovo prvo srečanje s Himalajo so me pritegnili. Prav dobro sem razumela "prismojeno" izjavo, da je bilo vredno biti ves dan moker, ko je bil poplačan s prizori, ki jim res ni mogel reči drugače kakor čudež. Od blizu je lahko občudoval gore, ki jih je dotlej poznal le iz knjig. A kmalu je prišlo tudi vprašanje, kako je mogoče v tistih navpičnih, razpokanih, poledenelih stenah sploh obstati, on pa jih je hotel celo osvajati. Mešanica čudenja, občudovanja, spoštovanja in dvomov. To je bilo leta 1965.
Dvajset let kasneje je vodil odpravo na Jalung Kang, enega najmogočnejših vrhov v gorovju Kančendzenga. Že pot do izhodišča vzpona je bila pravi podvig, a tudi čas za razmišljanje o razmerju z goro, o domačinih, šerpah in tovariših v odpravi, o bližnjih in slovesu od njih ("Slovo mora biti v trenutku. Rano ližeš in pestuješ bolečino potem na samem."), o sebi – mogoče še najbolj o sebi. Pa o zgodovini dežele in njenih ljudstev. O Katmanduju, katerega umazanije sploh ni videl, ker se je v njem počutil dobro, tako da so jo nazadnje še ščurki srečno odnesli. Škarja kot vodja odprave pa je razmišljal tudi o denarju, organizaciji, politiki, bojih z birokracijo v Nepalu, odnosu domače javnosti do alpinizma. Zanimivosti in lepote pokrajine so mu – dobremu opazovalcu – krajšale dolge ure hoje in krajšajo jih tudi bralcu, ki morda že nestrpno čaka "akcijo". Tedni v kolektivu različnih značajev, samih izrazitih individualistov, združenih zaradi skupnega cilja, ki ga zelo verjetno niti ne bodo dosegli vsi, so vsaj tolikšna preizkušnja kot nevarnosti v gori. Njegov tihi humor pa silna nežnost in občutljivost se nič kaj ne ujemajo s predstavo o trdih, neizprosnih možeh, kakršni edini lahko preživijo v takih razmerah. Z več kot očitno napačno predstavo.
Bliže ko je gora, krajši postajajo zapisi. Po datumih. Slikovite opise, duhovite misli, zanimivosti nadomestijo dejstva, podatki, diagrami napredovanja z metri in imeni. Ta "dramaturgija" knjige je name, bralko, močno vplivala. Prej sem sproščeno uživala v spoznavanju novega sveta in novih ljudi, zdaj pa sem postala nemirna, napeta. Le redki trenutki počitka v tistem garanju, sonca v mrazu in vetru, stikov s svetom zunaj odprave so napravili življenje na gori znosnejše. Posebno stiki s "civilizacijo" in domom so bili tedaj čisto nekaj drugega kot danes: redki, neredni, predvsem pa z veliko zamudo. Nobenega medijskega alpinizma. Ali je bilo to bolj ali manj "prav" in težje ali lažje od tega, kar se dogaja danes, najbrž niti alpinisti sami ne vedo zares, kaj šele drugi "razsojevalci". Nato še krajša in še bolj odsekana radijska sporočila med taborom in tovarišema na vrhu ter nazadnje molk. Velikanska gluha zev med vriskom zmagovalcev in krikom bolečine. A "dramaturgija" ne popusti. Morebitni film bi se najbrž končal z mukotrpnim klesanjem imena ponesrečenega tovariša v skalo, morda še z "zgodovinsko izjavo", ki se pričakuje od vodje odprave, in konec. V resnici pa je bilo treba pospraviti za seboj, prehoditi še vso tisto pot nazaj in pogledati v oči svojcem ponesrečenega tovariša. In sebi.
Ko sem prebirala Škarjevo knjigo, se mi je – nekoliko navzkriž z dotedanjim prepričanjem – čedalje bolj zdelo, da modrovanje ali celo moraliziranje nas "navadnih smrtnikov" o smislu tega početje sámo nima smisla, gotovo pa ne (koristnega) učinka. Knjigo je posvetil tistim, "ki morajo včasih plačati najvišjo ceno, pa si težko odgovorijo, za kaj". Seveda težko, ker ne razumejo. A tu najbrž ni kaj razumeti – to je kot aksiom, kot dogma: verjameš ali pa ne. Vzemi ali pusti. To je za bližnje kruta izbira. Je sploh izbira? Toda tisti, ki povzroča to stisko, je pravzaprav pred enako "izbiro", saj so stene njegovo življenje. O tem govori Škarjeva knjiga. Vsaj meni. Vem, da bom prebrala še katero.2
Januarja praznuje. Letos sedemdesetič. Večina Slovencev je že slišala zanj – kot za planinca, alpinista, pisca planinske literature, planinskega fotografa. Vsi mu ne moremo stisniti roke, lahko pa preberemo kaj, kar je napisal, in verjemite – počutili se boste precej tako, kot da bi vam segel v roko, jaz sem se že. Vse najboljše, bara sahib!
1 Borec, Ljubljana 1987.
2 Stene mojega življenja (iz gradiva za radijsko oddajo Odmevi z gora), Obzorja, Maribor 1975; Kangbačen, Mladinska knjiga, Ljubljana 1976; Na vrh sveta (zbornik o jugoslovanskih himalajskih odpravah), Mladinska knjiga, Ljubljana 1979; Everest, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981.