Primož Kunaver: Lansko poletje smo za tri tedne Karmen Verhovec, Emil Kopatin (oba AO Litija), Špela Majcen in Primož Kunaver (AO Ljubljana - Matica) obiskali granitne stene gore Kinabalu.
Plezanje na Borneu
Lansko poletje smo za tri tedne Karmen Verhovec, Emil Kopatin (oba AO Litija), Špela Majcen in Primož Kunaver (AO Ljubljana - Matica) obiskali granitne stene na Mount Kinabalu. Na osnovi tega obiska je nastalo tole (zapoznelo) poročilo in opis razmer za plezanje na Borneu.
Poročilo o našem obisku
Od 27. 7 do 3. 8. 2003 smo osem dni prebili na bivaku Gurkha hut (po nepalskih Gurkah, ki so ga postavili), ki leži na vršnem platoju Mt. Kinabalu na severovzhodnem malezijskem delu Bornea. V tem času smo štiri smeri, težavnosti okrog šeste stopnje in dolge do 200 m. V dveh smereh smo našli sledove prejšnjih plezalcev. V smeri »Zdaj ga vidiš zdaj ga ne vidiš« na No name"s peak smo upali v prvi pristop na ta vrh, a se je pozneje izkazalo, da so Kanadčani dve leti prej po drugi strani gore že potegnili svojo smer.
No name"s peak
Splošne razmere in pregled obstoječih smeri na Mt. Kinabalu
Mt. Kinabalu je masiv z vencem številnih vrhov od katerih je najvišji Low"s Peak z 4101m. Masiv je z vseh strani obdan s stenami, ki segajo do 1000 m visoko. Granit je podoben tistemu iz Zahodnih Alp, le da je nekoliko mehkejši in temnejše barve. Privlačnost sten nekoliko kazi slabo vreme z vsakodnevnimi tropskimi naliv, vendar pa temperature kljub veliki višini zaradi bližine ekvatorja praviloma nikoli na padejo pod ničlo. Vreme je podobno (slabo) skozi celo leto, nekaj manj padavin pa naj bi bilo spomladi.
Dostop do bivaka Gurkha hut na Zahodnem platoju ni problematičen (vendar pa v bližini bivaka ni daljših sten), dostop do vseh drugih plezalskih področij pa je izredno zahteven zaradi prehoda prek ene od najbolj neprehodnih džungel na svetu. Za plezanje na območju Nacionalnega parka Mt. Kinabalu je potrebno posebno ekspedicijsko dovoljenje in plačilo taks.
V splošnem so informacije o preplezanih smereh zelo raztresene in jih je težko pridobiti. Zaenkrat najtežja (znana) smer v masivu je 1000m dolga in z 6b, A3, ocenjena britanska smer v soteski Low"s gully iz leta 2000, ki je bila preplezan v okviru projekta Sheer 7, katerega cilj je bil preplezati dolge skalne smeri na vseh celinah. Po besedah čuvaja parka naj bi Katalonci lani preplezali še eno smer v soteski Low"s gully, vendar bolj natančnih podatkov ni na razpolago. Razen teh dveh smeri je na vršnem platoju po razpoložljivih podatkih preplezanih še okrog 30 (večinoma krajših) smeri. Najtežje v Victoria"s peak segajo do 7a, posebej velja omeniti še lahko dostopno smer, ki poteka po gladkih položnih ploščah, znano po slabem varovanju Panar Laban Slab Direct Route 600 m, E3, 6a.
Najbolj impresivni del masiva je težko dostopna soteska Low"s gully z najvišjimi stenami na tem območju. Dno soteske je bilo prvič doseženo šele leta 1999, po 16 dneh pristopa v okviru ekspedicije s 50 nosači. Že nekaj let prej je dno soteske poskušala doseči britanska vojaška odprava – kasneje so jih rešili s helikopterjem Malezijske vojske. Po zapisih v plezalskem dnevniku v bivaku je razvidno, da so na tem območju do sedaj plezali zlasti Britanci, Avstralci in Kanadčani, od kontinentalnih Evropejcev pa so (razen našega prispevka) zapisi le od dveh skupin Kataloncev in ene skupine Italijanov.
Razen mogočnih sten v skoraj nedotaknjenem Low"s gullyu je zelo neobelan še celotni Vzhodni plato masiva, kjer po fotografijah izstopa zlasti čudoviti raz North peaka. Do 700m visoke stene obkrožajo tudi zunanje dele masiva na severni strani in zahodni strani.
Pogled iz bivaka ...
Druga plezalno perspektivna področja na Borneu
Razen Mt. Kinabalu je na Borneu zanimiv zlasti peščenjakast stolp Batu Lawi v centralnem delu malezijskega dela otoka. Prvič je bil preplezan s strani Britancev leta 1986, kasneje pa so na vrh po ločenih smereh prišli še Avstralci in Američani. Po podatkih iz leta 2000, kljub poskusom ostaja še nepreplezana strma 300 m visoka vzhodna stena. Batu Lawi je zanimiv tudi iz zgodovinskih razlogov, med II. svetovno vojno je namreč služil kot orientacijska točka sredi džungle za desant avstralskih komandosov, ti so organizirali lokalna plemena lovcev na glave za boj proti japonskim okupatorjem. V bližini je bil tudi zadnji večji spopad v vojni - 7. novembra 1945! Polk japonskih vojakov, 
ki se je zatekel v džunglo namreč ni vedel, da je vojne že tri mesece konec.
Menda je južno od mesta Kota Kinabalu tudi še neka lahko dostopna soteska z 200 metrskimi peščenjakastimi stenami, ki je plezalci še niso obiskali…
Borneo je s svojimi deviškimi granitnimi stenami, džunglo in srkanjem kokosovega mleka na očarljivih koralnih otokih pod Mt. Kinabalu, vsekakor vreden obiska – tako da kar hitro kupite dodatno kilo magnezija in letalsko karto za Kota Kinabalu!
Primož Kunaver
fotografije: Emil Kopatin, Karmen Verhovec, Primož Kunaver