Slovenska vojska - Blaž Uršič: V službi domovine je od leta 2013 - Mina Markovič
Enkrat na lažji, drugič na težji steni, v previsu, z lažjimi ali težjimi oprimki v plezalnih športnih copatih in s športno opremo kljubuje plezalka. Športno pot je začela v izrazito ravninskem mestu, ki svojo podobo poleg številnih slik ponosno prikaže tudi pod letnico najstarejšega slovenskega mesta Ptuja, pred nami pa stoji Mina Markovič.
Tribune v dvorani so povsem polne, reflektorji usmerjeni na zahtevne stene. Na njih se potijo vrhunski športni plezalci, ki z vsakim poskusom plezanja prikažejo pravi športni spektakel, kakršnega je tokrat prevzela prestolnica gorenjske. Še malo in Mina bo na prvi steni. Le nekaj minut pred nastopom pride iz garderobe, se ogreje in počaka na začetek tekmovanja. »Zdaj se bo začelo,« mi razloži športni funkcionar, ki stoji pred steno in s štoparico v roki nadzira plezalca na steni. Štoparica začne meriti čas mlade Ptujčanke v prvem delu tekmovanja. Oster pogled na oprimke kmalu razkrije načrt plezanja. Z eno roko išče, z drugo se drži, nogi pa sta ves čas trdno v zahtevnih oprimkih. En, dve, tri in moderator v mikrofon pove, daje Mina na cilju. Trenutek pozneje sledi spust na trdna tla in Mina že sedi na klopi s kolegicami plezalkami, ki se prav tako pripravljajo na plezanje. Resen pogled čez nekaj trenutkov ponovno zmoti moderatorjev glas, ki napove Minin nastop. Z nami je ponovno Mina Markovič. Občinstvo, med katerim je veliko mladih, ji začne ploskati in jo spodbujati na njeni strmi poti do cilja. Pozneje mi razloži, da je to balvansko plezanje in da poleg tega pleza na višjih plezalnih stenah, občasno pa tudi na steni v naravi. Še trenutek in Mina bo z roko na zadnjem oprimku, za kar ji ponovno bučno ploskajo vsi v dvorani.
Mina je na svoji športni poti že večkrat dokazala, da je prava tekmovalka, saj je zmagala na svetovnem pokalu v težavnosti leta 2011 in 2012 ter še tri leta za tem, trikrat je bila druga, kar je dosegla leta 2010 in še tri ter štiri leta pozneje, zmagala je tudi na svetovnih igrah v kolumbijskem mestu Gali, lani je bila svetovna podprvaki nja v težavnosti v španskem mestu Gijon, letos pa je že postala evropska prvakinja v francoskem mestu Chamonix. Poleg naštetega je dosegla že več kot dvajset posamičnih zmag na svetovnih pokalih v težavnosti in dve na balvanih.
Police s priznanji in pokali so že zelo polne, vendar mlada Ptujčanka še vedno trdo trenira za cilje, ki so še pred njo. Pot do uspeha ni lahka, Mina pa jo je začela kar v rodnem kraju, kjer se je kot desetletno dekle s prijatelji na rolerjih ustavila pri steni, ki je bila takrat na Ptuju naključno, saj so jo postavili za nekakšen športni dan, da bi mimoidoče prepričali, da je lahko tudi plezanje zanimiv šport. »No, mene so prepričali,« pove osemindvajsetletna Mina, ki tega trenutka ni pozabila do danes. Takrat je organizatorjem pustila svoje podatke in zaman čakala pol leta, toda kdor čaka, dočaka, poklicala pa jih je kar sama. »Kmalu bomo lahko začeli,« ji je povedal glas na drugi strani telefona, saj so v bližnji osnovni šoli že zmontirali steno za plezanje, tako da so se treningi res začeli.
Plezanje je nekakšen strateški šport, saj moraš biti vrhunsko fizično pripravljen in tudi spreten, poleg tega je zelo pomembna motorika. »Na steni bo spet Mina Markovič,« pove glas v mikrofonu. Izrazito športno dekle je ponovno na steni in v boju z oprimki, ki na prvi pogled bolj spominjajo na čudne kepice in ki so jih organizatorji namensko postavili tako, da plezalec ne more brez truda do želenega cilja. Mina je že skoraj na polovici poti. Tukaj ne vem, ali ji bo šlo, si mislim, ko jo spremljam izza teleobjektiva, toda v nekaj potegih je na vrhu in malo pozneje na blazini pod steno. Ploskanje je tokrat bolj glasno kot prvič, saj sledi še eno plezanje, potem pa se bo Mina ponovno umaknila v garderobo, iz katere je prišla pred začetkom plezanja. Snop vročega reflektorja sveti naravnost na steno, na kateri se poti Mina. Tokrat gre še hitreje in moja sogovornica je v trenutku na blazinah, ki so pred športno steno. Po tekmi se preobleče in spočije. »Na številnih treningih mi pomaga zelo dober trener Roman Krajnik, s katerim sodelujem že od leta 2008. Prav on ie tisti, zaradi katerega sem tako uspešna, saj se tako dobro kot na plezanje spozna tudi na psihološko stran treninga, ima potrpljenje in ljubezen do tega športa, kar je zame zelo pomembno,« doda sogovornica. Pri njem ceni tudi to, da se zna posvetiti posameznemu športniku in v njegovem plezanju najti izboljšave. Med najinim pogovorom mimo hodijo drugi slovenski plezalci, s katerimi ima moja sogovornica res športen odnos, saj z vsakim spregovori nekaj besed o nastopu.
Njeni treningi večinoma potekajo dopoldne, ko se najprej dobro ogreje, naredi vaje z elastiko in se posveti zahtevnim oprimkom navpičnega sveta. Trenira od dve do tri ure, zelo pomemben del treninga pa je stabilizacija telesa. Mina je že dve leti tudi ponosna lastnica našitka Slovenske vojske, ki odseva na njeni uniformi na vseh tekmovanjih v domovini in tujini. Bilo je marca 2013, ko se je pridružila slovenskim športnikom, ki služijo domovini, na kar je zelo ponosna, poleg tega ji omogoča tudi socialno in finančno varnost, zato se lahko plezanju posveti z vso močjo, Zdaj samostojna športna panoga se je pred nedavnim razvila iz alpinizma in je nekdaj veljala za zelo nevaren šport, z razvojem v športno plezanje pa je postal stalnica marsikaterega športnika, ki zaradi različnih razlogov hrepeni po vsakodnevnem plezanju. S postavitvijo umetnih sten je tako volk postal sit, koza pa je tudi ostala cela, saj se za dvig adrenalina in krepitev mišične mase ni treba voziti v odročne kraje, da bi potešili željo po premagovanju nemogočega, poleg tega je to postal šport, s katerim se lahko tako kot z drugimi, oblikami rekreacije ukvarjamo vsak dan po obveznostih.
Na razvoj plezanja je močno vplival tudi razvoj opreme, ki je sčasoma postala boljša in je omogočala varnejše plezanje. »Za plezanje uporabljam plezalne čevlje, vrv, sisteme za varovanje in vrečko z magnezijem,« je razložila Mina, V slednjo poseže, kadar ima občutek, da bi ji sicer lahko na kakšnem oprimku zaradi slabega oprijema rok zdrsnilo, kar bi ji onemogočilo dobro uvrstitev ali bi se zato poškodovala. To se sicer ni zgodilo velikokrat, vendar poudari, da sta pri njenem športu zelo obremenjena ramenski obroč in hrbet, prav nič ne zaostajajo prsti na rokah, poleg tega pa se občasno zvije tudi gleženj. Od naštetega je Mina doživela le zadnjega. Je prava plezalka, saj tudi čas, ko ni obuta v plezalne čevlje in se okoli nje ne dvigajo oblački magnezija, preživi v plezalni družbi. »Navadno se dobimo nekje zunaj blizu skal, balvanov ali v plezališču. Rada se odpravim na lažji tek v naravo, kjer se dobro raztegnem, in z veseljem preberem kakšen blog z ustvarjalnimi vsebinami, sicer pa ostajam zvesta Športnemu plezanju.« Po zadnjih besedah se odpravi v garderobo in na zasluženi počitek, saj ima pred seboj še dva tekmovalna dneva, na katerih se bo morala ponovno zelo potruditi.
Besedilo in fotografije: Blaž Uršič