Urban Golob: Nekoč so nekega znanega angleškega alpinista na televiziji vprašali, če niste alpinisti vseeno malo nori. Rekel je, da se mu to sicer ne zdi, in še dodal: »Sicer pa lahko mirno ostanete pri svojem.«
Pred mesecem na neki spletni strani bral intervju z Branetom Oblakom, nekdanjim odličnim nogometašem, trenerjem in selektorjem naše reprezentance. Oblak je povedal, da recesija predvsem v obliki zmanjšanja plač nogometašev, trka na vrata tudi v slovesnki ligi. Popolnoma razume nogometaše, je rekel, da zaradi tega ne igrajo bolje oziroma bolj požrtvovalno. »Kdo pa bo za to plačo šel z glavo na kopačko,« se je vprašal Oblak.
Da normalno razmišljujoči ljudje ne vedo, kam bi vtaknili alpiniste in kaj bi z njimi pravzaprav naredili, mi je popolnoma jasno. Ne da bi hoteli biti plačani, alpinisti še sami dajo denar, da nosijo glavo na prodaj sicer ne pred kopačko na nogometnem igrišču ampak pred neusmiljeno silo težnosti (in vsem kar spada zraven) v navpičnih stenah. Pogosto nimajo dovolj lastnih sredstev, in ko so v vprašanju himalajske odprave, sami iščejo sponzorje, donatorje. Še več, nekateri dodatno delajo kakšne tretje stvari (barvajo daljnovode, čistijo fasade, umivajo okna na nebotičnikih), da lahko z veseljem postavijo svojo glavo na tnalo himalajske usode, ki je nepredvidljiva in z vsemi žavbami (nevarnost ozeblin, plazovi, ledeniške razpoke in seraki, akutna všinska bolezen, driska, hemeroidi, angina, padajoče skale, plazovi) namazana.
»Raje pojdite v hribe. V hribih je lepo!«, je v neki polemiki pred leti napisal slovenski alpinist. Res je, hribi so lepi. Za fotografe so še posebej lepa jutra. In kakor je zapisal kobariški poet Ivo Volarič – Feo v eni svojih kratkic - »Jutra so najlepša zjutraj« - je treba za ta čas dneva vstati zgodaj, ko je najbolj prijetno ležati v topli spalni vreči, razen če te že celo noč ne zebe kot mačka in je jutro pravo -sicer hudo mrzlo - olajšanje.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>