Iskanje Prekmandlca: Stara meja nam je zapustila sledove v kulturni in materialni dediščini. Čas je prekril njeno trpkost in danes se najraje spominjamo zanimivih prigod. A ne smemo pozabiti, okupatorji so nam hoteli vzeti neprecenljivo vrednoto – materin jezik.
Vrsnik
Vrsnik je sončen otok, ki ga z ostalim Ledinskim svetom, kateremu pripada, povezuje le ozek greben. Ves njegov rob se strmo spušča k vodam, v Osojnico, Poljansko Soro in Žirovnico. Ponekod strmeje, drugod položneje. Na robu je vedno najlepše, tam se svet začenja ali končuje.
Planota je (kot bi bila velemesto) prepredena s cestami in kolovozi. Glavna pripelje po grebenu iz Govejka in se na Vrševniku kot malo ožja spusti v Žirovnico. Ta mejni otoček Idrijsko Cerkljanskega hribovja »vrisne« tja proti Gorenjski in Rovtam. Pravzaprav jima je nekoč tudi pripadal, bil je del Žirovske fare. Prvi zapisi o poseljenosti segajo v trinajsto stoletje, ko je bilo v Gorenjem Vrsniku sedem, v Spodnjem pa šest kmetij.
Na planoto se lahko povzpnemo iz več strani, premagati moramo le slabih 300 višinskih metrov. Zelo primeren čas je v kmetijski mrtvi sezoni, mogoče zgodaj spomladi, ko so senožeti vijoličaste od žafrana in travniki v žirovskem Rovtu beli od velikih zvončkov. V zatrepu Osojnice lahko pri Mlinarju poiščemo kolovoz, ki nas privede do robu vrsniških Drag. Čez jase in senožeti smo kmalu v Gorenjem Vrsniku. Bolj položno nas pot pripelje iz vzhoda iz Sovre. Napotilo domačina: »Na polju levo od lat« me je dostavilo v Spodnji Vrsnik. Iz Žirovnice jo lahko mahnemo po cesti od Peka ali poiščemo kakšno prastaro sled. Markirana pot pa nas na planoto vodi iz Žirov.
Naj jo dosežemo iz katerekoli strani, prvo zagledamo njo: na gričku nas čaka prava lepotička, čeprav ji je ime sv. Tomaž.
Cerkev stoji sama na blagi vzpetini sredi valovitega polja. Varujeta jo dve mogočni lipi. Počitek ob njej je obvezen. Čeprav stoji na borih 744 metrih nad morjem, nima tako slabega razgleda.
Od »tavelikih« se spogleduje s Triglavom, Karavankami in tudi Kamniško-Savinjskimi Alpami. Vzhodno od nje je spodnji del vasi, zahodno zgornji. Ob njej je najbolj živo na vrsniški praznik - Češnjevo nedeljo - okrog 15. julija.
Tudi Vrsnika v preteklosti ni obšla usoda primorskega naroda. Znana rapalska meja je po letu 1920 potekala več ali manj po ali ob grebenu, ki je hkrati tudi razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem - od Kladja nad Cerknim do Logatca. Vrsnik je dosegla iz Osojnice, mu odrezala spodnji rob, nadaljevala v Žirovnico, od koder se je povzpela v Žirovske Ravne. Vasi je pripadal mejni kamen številka 40, ki pa je (žal v originalu) shranjen v
idrijskem Mestnem muzeju.
Italijanski okupatorji so bili tukaj kar dobro »vkopani«. Naj strašljivejši čuvarji »Sacro confine orientale« (Sveta meja na vzhodu) so bili fašisti, pripadniki MVSN (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale). To je bila prostovoljna in zato dobro plačana milica državne varnosti, ki je imela bolj politično kot vojaško vlogo. Nastanjeni so bili v najmogočnejših utrdbah, na Vrsniku zgrajeni na najvišji točki planote (764 m). Na mogočno stavbo sedaj spominja le še del obzidja, ki ga bodo sedanji lastniki, Vidičevi, kljub novogradnji ohranili. Zahodno od nje so v pobočje vkopane kaverne, ki so jih uporabljali graničarji, tako imenovani »Gafovci« (GAF - Guardia alla Frontiera).
Na vsakem koraku se še vedno srečujemo z ostanki te »norije«, nekatere nam celo koristijo. Zgradili so cesto v Žirovnico, katero so si lastili. Ob Spodnjem Vrsniku so zajeli edini potok Prodovcovo grapo in ga ulovili v velik rezervoar, le zase, ne za prebivalstvo. Marsikje na meji še vedno stojijo mejni kamni, ...
V ta del sveta se je meja zarezala najgloblje. S svojimi mogočnimi utrdbami naj bi Italijani pokazali moč države, njeno nepremagljivost in dokončnost meje. A ljudje so jo s svojo iznajdljivostjo presegli. Njeno krutost dokazujejo desettisoči izseljenih v Jugoslavijo in še dlje. Leta italijanskega fašizma so bila hkrati tudi leta hude gospodarske krize. Čez mejo so odhajali brezposelni rudarji, vojaški obvezniki, ki bi morali na vojno v Abesinijo, učitelji, ki so bili premeščeni na jug Italije, politični osumljenci, ... V Ljubljani je bila prava kolonija Idrijčanov, med njimi Nikolaj Pirnat, Zorko Prelovec, Lado Božič in drugi.
Stara meja nam je zapustila sledove v kulturni in materialni dediščini, a najgloblji so ostali v ljudeh. Take preizkušnje se zapišejo v gene. Čeprav je čas že prekril trpkost in se danes najraje spominjamo zanimivih prigod, ne smemo pozabiti, da so nam okupatorji hoteli vzeti neprecenljivo vrednoto – materin jezik.
Obiščite ta sončen prostorček iz katere koli strani, ne bo vam žal. Pohajkovanje je lahko láhko in kratko, lahko pa ga po želji raztegnemo še na sosednje obmejne poti, v družbi ali brez. Sama bom nadaljevala proti jugu, proti mejnemu kamnu 41, novim zgodbam naproti.
Anka Vončina