Planine in (ne)varnost … Maksimiranje števila reševalne ekspedicije*
Reševanje in iskanje nekoč
Eden najboljših primerov reševanja, ki bi lahko služil kot zgled pri usposabljanju novih gorskih reševalcev, je iskanje in reševanje pogrešanih planincev Janša in Mikšiča, ki so ga leta 1936 izvedli bratje Erjavški – reševalci iz Stahovice.
Sporočilo o pogrešanih planincih je prišlo zelo pozno, tako da so z iskanjem začeli šele po desetih dneh od zadnjega stika Janše in Mikšiča z ljudmi na Kokrskem sedlu.
Bratje Erjavšek so v treh dneh praktično preiskali vse osrednje območje Grintovcev. Pri tem so delovali zelo usklajeno, dosledno so se držali dogovorov in natančno preiskovali vse možne kraje, kjer bi iskana po morebitnem padcu lahko obležala.
Že to, da so se tega lotili na takšen način, priča o njihovi veliki usposobljenosti in motiviranosti za delo. Tako so iz dneva v dan krčili možne lokacije in s tem povečevali možnost najdbe. V misli jim je počasi stopala tudi zadnja sled, ki so jo opazili v snežišču, in tako so prišli do rešitve skrivnostne uganke.
Zanimiv je tudi način prenosa ponesrečenih v dolino, kjer so jim na pomoč prišli še štirje reševalci. Najbrž je to posledica grenkih izkušenj in zelo napornih reševanj, kot je bilo tisto pri prenosu poškodovanega s Korošice v Kamniško Bistrico, ki so ga opravili samo štirje ... (več o posledicah tudi v knjigi Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom)
Boris Štupar