Sprehod v rosenju izpod sivega neba.
Včeraj sem opazoval delni lunin mrk, danes zjutraj polno luno na zahodu. Vremenska napoved za gore ni obetavna in tako se s hčerjo dogovoriva za kratek skok v Polhograjsko hribovje. Ko se hči iz sončne Dolenjske pripelje v Ljubljano in ko se skupaj peljeva proti Dobrovi je na nebu že velik pas sivine, ki nama zastre modrino neba in naju popelje do izhodišča peš poti za Polhograjsko Grmado visoko nad dolino med Belo in Topolom.
Parkirava, se preobujeva in se podava po gozdni cesti skozi jesenski gozd. Če je na nebu sivina, je v gozdu vse drugače. Listje dreves ima pestro paleto jesenskih barv in ko stopiva na stezo ter se povzpneva na preval, kjer sameva klopca, sva že dobre volje kljub prvim drobnim kapljam izpod neba. Pospešiva hojo, srečava nekaj pohodnikov, ki se že vračajo, doseževa naslednje počivališče s klopjo, hitiva proti zahodu, se zdaj vzpenjava, zdaj spuščava, greva po stopnišču, skalovju in zemljini polni korenin in vidiva pobočje vrha Grmade. Prehitita naju pohodnika, pršenje pa dobiva na zagonu. Hči zaostane ob oblačenju anoraka, sam pa nadaljujem prečenje gozda pod grebenom in dosežem stičišče poti pod vršnjim pobočjem. Hitro gre navzgor ob srečevanju pohodnikov in že sem na 898 m visokem vrhu.
Komaj oblečem anorak, popijem vroč čaj, že je na vrhu tudi hči. Pršenje dežja ne pojenja, tako da vse poteka hitro, od fotografiranja do pogledov na Tošč, Polhograjsko Goro, Malo Grmado, Krim in druge vrhove gozdov. Vsepovsod kraljujejo oblaki in ko zaužijeva še nekaj kalorij, se odpraviva z vrha.
Srečujeva številne pohodnike na vzponu, midva pa urnih korakov se vračava po isti poti, ki je sedaj že spolzka od dežja, a naju to pretirano ne moti in tako hitro kot tokrat verjetno še nisva opravila sprehod v rosenju izpod sivega neba. Pri avtomobilu pospraviva pohodno opremo in se odpeljeva v dolino.