Primorski dnevnik, 03.08.06 – Žarko Rovšček: dopolnjena in v žepnem formatu
Primorski dnevnik, četrtek, 3. avgusta 2006,
KULTURA
GORSKA LITERATURA/ZALOŽBA SANJE
Ponatis uspešnih Zvezdnatih noči Dušana Jelinčiča
Knjiga je tokrat izšla dopolnjena in v žepnem formatu - Velik uspeh je še posebej doživela v italijanskem prevodu
»Morda pa le nočem ostati brez velikih spominov, ki jih hočem imeti toliko, da bom lahko iz njih zajemal, ko bo nastopil mir in bo moje življenje kot ravna stepa, ki je ne vzvalovi niti sapica.«
Zvezde Zvezdnatih noči slovenskega tržaškega pisatelja Dušana Jelinčiča so ponovno ožarele. Pred šestnajstimi leti natisnjena romanizirana zgodba ene najuspešnejših odprav slovenskih alpinistov (l. 1986, še pod jugoslovansko zastavo) v Karakorum je pred kratkim izšla dopolnjena, v mikavnem, broširanem, žepnem ponatisu (17 x 11,5 cm), pri Založbi Sanje. Najzaneslivejša popotnica knjigi v roke bralca pa je njena cena 1.490 SIT (6,22 evrov). Gre za utelešenje načela o dostopnosti kulture množicam, pri katerem se kar samo poraja vprašanje, ali bo slovenska vlada v bližnji bodočnosti zmogla državotvorno dejanje in knjižne izdaje oprostila davka na dodano vrednost?
Dušan Jelinčič o svojem delu pravi, da predstavlja začetek dveh njegovih velikih življenjskih pustolovščin, književnosti in alpinizma, idealno združenih v popolni simbiozi. Gre za njegov prvi, najbolj univerzalni roman, z vsemi zanj najbolj značilnimi literarnimi prvinami. V njem je izpovedal svoj umetniški kredo in razkril bralcu svoja hrepenenja, želje in značaj. Ob sicer zelo plodnem pisateljevanju, ki ga uvršča med najbolj brane slovenske avtorje, še vedno ostaja predvsem pisatelj Zvezdnatih noči.
Besedne skice za Zvezdnatih noči so nastajale že kot dnevniški zapiski v zakulisju odprave na osemtisočaka Broad Peak in Gašerbrum, ko so »naši« za nameček preplezali še prvenstveno smer na sosednji vrh K 2, tistega leta za mnoge zelo nesrečno goro. Resne pretnje naravnih sil so Slovencem takrat prizanesle. Dušan Jelinčič je z vzponom na 8047 m visok Broad Peak čisto nenadejano postal prvi alpinist iz Furlanije-Julijske krajine, ki je premagal magičnih 8000 metrov. Ob tem pa se je kot poklicni novinar tudi vse bolj uveljavljal kot mojster literarnega peresa. Čeprav Zvezdnate noči (prva izdaja leta 1990 pri ZTT) niso bile njegov prvenec, so ga ponesle v literarno orbito. Prvi izdaji, ki je v dveh mesecih pošla, kar je na slovenskem trgu redkost, je odprl vrata v italijansko kulturno občestvo njen prevod. Nasulo se je zajetno prgišče laskavih, prestižnih literarnih nagrad (nagrada Vstajenje, nagradi ITAS - Srebrni osat za planinsko literaturo v okviru gorniškega festivala v Trentu in Bancarella Sport, posebna nagrada italijanskega olimpijskega odbora in mednarodna nagrada Acerbi). Boljšega načina kulturne promocije malega naroda med pripadniki »večjih« skoraj ni. S številnimi prevodi literature razvajeni italijanski bralci so množično segli po Jelinčičevi knjigi. Dvojčica Zvezdnatih noči, Le notti stellate, je postala v Italiji prava uspešnica; z dvema izdajama in štirimi ponatisi je presegla svojo sestro. Odgovor za tako naklonjenost kritikov poiščimo kar pri samem avtorju.
O nastajanju dela nam odkrito spregovori v spremnem eseju ob drugi dopolnjeni slovenski izdaji. Govori najprej o poskusih novinarja, napisati feljton s športno tematiko in s tem v času poletne suše napolniti časopisne stolpce; o dilemah, kako predstaviti bralcem vsestransko uspešno himalajsko odpravo; o svojih dvomih. Mar bi ponavljal že napisano s posnemanjem druge himalajske literature? Raje se je odpravil na neuhojeno, svojo pot, in zavrgel tradicionalne zglede: »Opisal bom tisto, kar se vsakič spreminja, in to je človek, ki ima to posebnost, da ima dušo, mrzlo kamenje pa mu bo le zunanja kulisa. /.../ Edino, kar je resnično novo in neponovljivo, je človekova notranjost, in ta bo odslej rdeča nit.« Tehtnica pisanja se je »prevesila od zunanjih prostorskih razsežnosti v dimenzijo lastne notranjosti.« Ne opisuje junaštev, temveč predvsem šibkosti, ki v izjemnih okoliščinah pronicajo iz dna človeške duše in jih doma radi potiskamo na dno duše. Knjiga je iskanje notranjih dogodkov tudi med duhamornim t. i. »mrtvim časom« odprave, v pričakovanjem izboljšanja vremena in bolj dramatičnih dogodkov. Temu »mrtvemu času«, ki razjeda psihološki naboj še tako trdne odprave, je Jelinčič uspešno vdihnil življenje s številnimi zunanjimi in notranjimi dialogi.
Uvodnemu eseju sledi prolog, ki nas ob dvogovoru dveh soplezalcev zaziblje v redek zrak tik pod vrhom osemtisočaka. Hlastanje za redkim zrakom, posledice prestanih naporov zadnjih dni, odpor telesa pred silno voljo po zavzetju vrha in zlovešče slabšanje vremena, pred katerim je edina pametna rešitev hiter umik z gore. Nizanje običajnih človeških slabosti in pričakovanje zmagoslavja na vrhu para neizprosno samoizpraševanje: »Kje je občutek vrha, ki ga opisujejo veliki alpinisti v knjigah, v intervjujih, po televiziji? Jelinčičev vrh je brez vrhunca, tako da se sprašuje: kaj naj naredi z njim, ali je res dosegel najvišjo točko, ali so vsi vrhovi osemtisočakov taki. »Vrh brez svetlobe, ki je ugasnila nekje na pot ...«
Mozaično sestavljeni fragmenti, nekakšna kratka poglavja s podnaslovi, so sestavina te knjige. Ne gre kronološko nizanje dogodkov, ampak za drobce iz vsakdanjega življenja odprave. Navidezni zunanji dogodki, dajejo avtorju oporo in alibi za sprehode v lastno duhovno notranjost, v duševnost drugih, v razglabljanja o vseh mogočih življenjskih temah, ki niso nujno povezane le s himalajsko odpravo. Vsaki zunanji kretnji, koraku, besedi, dodaja notranji odziv. Od zunanjega kalupa ohrani le najnujnejše, da dopolni ta odsev. Ko išče odgovore na razna vprašanja, med drugim tudi zakaj hodimo v daljne gore, pravi, da nas silita na pot le hrepenenje in vera. da bo po povratku še lepše: »Saj človek ne more živeti le od sonca in trave, obstajati morajo tudi noč in sneg in led, da lahko ve, kaj je sploh travica ...«
Epilog opisuje avtorjevo vrnitev v življenje, ko je na gori preživel pravo dramo in preizkušnjo zadnjih atomov človeške volje in zaključuje s sanjskim pogovorom z zvezdami v karakorumskem prostranstvu pred povratkom v civilizacijo. Po vsakem doživetem obisku gora nam z Jelinčičem spomini bogatijo sivi vsakdan. Alpinizem je, kot pravi, višja razsežnost popotništva, s svojimi vzponi in sestopi pa tudi najbolj klasična metafora življenja. A to postane šele, če ga jemljemo predvsem z njegovega duhovnega ne zgolj s športnega vidika. Le tak pogled lahko obogati tudi literarno ustvarjalnost, ki odpre bralcu neko novo dimenzijo, saj je gora le pretveza za tisto več.
Na vsaki strani branja je čutiti veliko odkritost, brez sprenevedanja, brez zakrivanja drobnih človeških slabosti in problemov za kuliso herojstva. Delo je tudi odkrit obračun z lastno notranjostjo. Avtor ne taji tistega, »bridko neizživetega«, ki noč in dan kljuje v njem: »S podvigom na odpravi sem želel vsaj delno izživeti lik svojega očeta, ki mi je bil iztrgan v otroških letih, s podvigom uresničitve knjige pa sem hotel vsaj za kratek čas izživeti lik mojega brata, ki se je podal na svojo zadnjo pot v gore le slaba dva meseca po moji vrnitvi iz Himalaje.« Ne zanika niti vpliva drugih avtorjev, pri čemer seveda ne gre za zavestno »prepisovanje«, saj se »dobra knjiga z močnim miselnim nabojem oglaša v tvojih možganih še dolgo potem, ko si jo odložil. Enak miselni proces lahko sproži tudi dobra pesem z radia, presunljiv film, pretresljiva časopisna novica ali burna diskusija s prijatelji.
Svojo teoretično tezo s kongresa slavistov v Bohinju, da bo naša gorniška literatura vedno omejena, če bo dajala prednost kamnu pred človekom, junaštvu pred šibkostjo, zunanjosti pred notranjostjo, gotovosti pred dvomom, je Jelinčič v romanu Zvezdnate noči tudi praktično razvil. Ob ponatisu italijanske izdaje, ga čaka razlaganje temeljnih sporočil svojega dela in tudi dejstva, da je v Italiji živeči Slovenec, ki je knjigo napisal v materinščini ter jo šele nato dal prevesti v italijanščino. Taka vloga mu ni tuja, saj že vrsto let uspešno ustvarja med slovenskim in italijanskim kulturnim občestvom. Le kaj bi na vse to rekel slovenski alpinist in doktor modroslovja Klement Jug, ki ni napravil niti enega giba v steni brez neomajnega nacionalnega ponosa v globini zavesti. Pa pozabimo na naše zavisti in razprtije in bodimo ob tem kulturnem dogodku vsaj malce ponosni tudi mi!
Žarko Rovšček