Janez Pikon: Globoko vklesani znaki v visoki pečini ob zgodovinskem prehodu pišejo letnico 1554.
Trgovske poti so povezovale kraje že v daljnem starem veku, tudi po ozki dolini Soteske je služila za lažji prehod in razkrivala svet prepadnih območij nad bregovi bistre Save Bohinjke, kjer sledi človekove prisotnosti (odkritja v Ajdovski luknji) sežejo v železno dobo. Bohinj je bil najprej tesno povezan s Primorsko preko Spodnje Bohinjskih gorah, šele kasneje je skozi ozko dolino Soteske držala prva peš pot do ožine, kjer se je dolina najbolj zožila ob reki in so za tovorno živino in takratne trgovce severno v pečino izklesali dokaj široko tovorno pot z značilnimi stopnicami, ki so vodile severno preko strmega pobočja nad strugo reke Save. Dokaj zložne stopnice so vodile ob brežini reke in se dvigovale do najvišjega lažjega prehoda in skalnega masiva, kjer so takratni lastniki vklesali letnico prehoda, (leto 1554) z večjimi trgovskimi znamenji.
Bredem zahodno iz smeri Bohinja po šumeči preprogi odpadlega listja, ki mi seže tudi preko gležnjev in nadaljujem v smeri najvišjega prehoda do vklesane letnice v pečini. Visoko nad razpadajočo potjo, skrivnostni znaki spominjajo na nekoč zelo obiskan, tudi trdno zgrajen in urejen tovorni prehod. Spuščanje vzhodno je težje prehodno, pot se izgubi v plazovitem in delno uničenem zahodnem predelu Veliki zalist, kjer so pod strmo in drsečo brežino zgradili betonsko zaščito nad železniško progo (galerije) in uničili staro tovorno pot, ki ne dovoljuje nadaljevanja do širšega izhodišča ob jezu in zajetju elektrarne, v preteklosti (leto 1878) KID-ova žaga v Soteski.
Spremembe v Soteski so bile nujno potrebne, stara pot skoz Štenge ni več dovoljevala varnega prehoda, pot so koristili tudi za kočije (nekaj izjem je le bilo), potrebno je bilo izpreči in pot nadaljevati peš. Prevoz dragocenega tovora s železarskimi izdelki iz Bohinja in ostalim, nujno potrebnim blagom nazaj v Bohinj je kar klicalo po udobnejšemu prevozu do novega plavža na Bohinjski Bistrici in druge potrebščine, takratnim prebivalcem Bohinja.
Prelomnica ali mejnik udobnejših potovanj iz in v Bohinj seže v leto 1789, torej 224 let v preteklost, prav v čas izgradnje Zoisove poti z mostovi. Zgodovinsko pot z izklesano letnico 1554 so dokončno opustili, še danes se omenja prehod (skoz Štene), saj to pot s še vidnimi sledmi trdno hrani, tudi ljudsko izročilo.
Janez Pikon