Večer v nedeljo, Potepanja, FIT: Jekleni spoznavajo naravo in predvsem 
sebe / Ko bo velikan odslužil kazen, bo presahnila
Jekleni spoznavajo naravo in predvsem sebe
Urška Kereži: Sezona gorskih tekov, maratonov, ultratekov in trailov se bliža vrhuncu. Bi lahko tekli 200 kilometrov?
S srečanjem najvzdržljivejših tekačev v gorskem ultramaratonu, svetem gralu teka, Ultra-trail du Mont-Blanc, se bo konec avgusta letošnja sezona začela počasi prevešati v drugo polovico.
Krivi so izzivi
S tekom in pohodništvom, ki sta osnova ali dopolnilo mnogim športom, se ukvarja vse več ljudi. Z umikom iz urbanega okolja in aktivnim preživljanjem prostega časa v naravi dobivata vse večjo veljavo. Predvsem različne vrste tekov v naravi postajajo vse bolj priljubljena oblika športno-rekreativne dejavnosti. Vračanje v primarno okolje, kjer se tekač sooča z različnimi izzivi, ki jih na urejenih terenih ne more doživeti, je zagotovo eden glavnih razlogov, zakaj je tako. S pobegom športnika v neokrnjene dele narave pa so se tako razvile tudi nove oblike tako imenovanih ekstremnih športov. Ob gorskem teku še gorsko kolesarjenje, jadralno padalstvo, kanjoning, prosto plezanje in drugi.
Razvoj gorskih tekov
Gorski tek kot tekmovalna zvrst, ki jo poznamo danes, se je uveljavil dokaj pozno, čeprav se je tek po ravninskih in posebej za to pripravljenih progah razvil ravno iz teka čez neurejen, razgiban in raznolik teren, ki mu pogovorno rečemo tek čez drn in strn ali kros oziroma crosss country. V začetku sedemdesetih so v Veliki Britaniji ustanovili Fell Runners Association (FRA). Konec sedemdesetih so jim sledili v Italiji z ustanovitvijo Comitato Nazionale Corse in Montagna (CNCM). Kmalu, v začetku osemdesetih pa so se po vsem svetu začele oblikovati nove nacionalne zveze za gorske teke, katerih primarna naloga je bila organizacija tekem, treniranja podmladka in skrb za promocijo in razvoj gorskih tekov.
Prvo svetovno prvenstvo v gorskem teku so organizirali leta 1985 v italijanskem San Vigiliu, katerega se je na pobudo pionirja gorskih tekov pri nas Francija Terača udeležila tudi ekipa iz Jugoslavije. Leta 1991 pa je v Drežnici potekalo prvo državno prvenstvo Slovenije v gorskih tekih.
Gorski maraton - kralj klasičnih gorskih tekov
Glede na to, da je gorski tek križanec med planinstvom, orientacijo in atletiko, je cilj vsakega tekača - tekmovalca v najkrajšem možnem času premagati določeno progo, navadno uhojeno gozdno pot in/ali dobro označeno in varno planinsko pot. Značilnosti prog so naravno pogojene, zato so razmere zelo raznolike. Razlikujejo se tudi razdalje, ki so na uradnih tekmovanjih določene.
Zaradi razhajanj v pogledih so na kongresu v Gapu leta 1993 gorske teke ločili na dve disciplini, in sicer na disciplino, v kateri se s starta, ki je nižji od cilja, teče samo navkreber, in na disciplino, pri kateri po prihodu na zgornjo ciljno točko sledi še spust do izhodišča, lahko pa je proga sestavljena iz več krogov. To disciplino imenujemo gor-dol. Z organizacijo različnih tekem, ki odstopajo od teh okvirov, se počasi brišejo meje med različnimi izpeljankami tekov v naravi.
Takšne tekme so vse bolj odmevne in zelo radi jih obiščejo tudi elitni gorski tekači. Mednje prav gotovo sodi gorski maraton, ki navadno združuje obe našteti disciplini, a je mnogo daljši (42 km). Tekmovalci proge premagujejo tudi več ur in ob dolžini se spopadajo še z višinsko razliko, ki včasih presega desetino dolžine. Ob tem se srečujejo še raznolikostjo terena, specifičnimi lastnostmi določenega območja, naravnimi značilnostmi, vremenskimi spremembami in podobno.
Brezmejno preizkušanje mej
Gorski tek po svetu dobiva ob klasičnih oblikah tekmovanj tako še nove, ki so medijsko privlačnejše in zato tudi bolje sponzorsko podprte. Med njimi je vertikal kilometer. To je tekmovanje na progi, krajši od pet kilometrov, s kilometrsko višinsko razliko, ki jo tekači največkrat premagujejo kar po vseh štirih.
Različica vertikalnega kilometra je tek po smučarski skakalnici in naša v Planici velja s 400 metri za najzahtevnejšo dolžino na svetu. Tekmovanja, ki jih naslavljajo kot ekstremna, se odvijajo znotraj tekem sky running. To je disciplina gorskega teka, pri kateri so tekme na nadmorski višini 2000 metrov in več. Kategorije discipline sky running so sky marathon, kjer se dolžina proge razteza med 30 in 42 kilometrov, premagati pa je treba najmanj 4000 višinskih metrov. Pri ultra sky marathonu se proga vzpne za najmanj 2500 višinskih metrov, njena dolžina pa mora biti daljša od 50 kilometrov. Sky race je tekmovanje, ki poteka na višini od 2000 do 4000 metrov in je dolgo od 20 do 30 kilometrov.
Znotraj omenjenih obstaja še nekaj disciplin in ena od njih, ki ni zaobšla niti naše dežele, v zadnjem času pa osvaja skoraj vsako evropsko prestolnico, se imenuje sky craper/vertical running. To je tekmovanje, na katerem se teče po stopnicah stolpnic in drugih objektov.
Novodobni tekaški hipiji
Z izidom knjig, kot so Rojeni za tek Christopherja Mcdougalla, Jej in teci Scotta Jureka, Teči ali umreti Kiliana Jorneta Burgade, Ultramaratonec Deana Karnazesa in drugih, je širša javnost dobila vpogled v življenje takih tekačev in okrog njih se je stkala nekakšna nova subkultura, ki temelji na človekovem iskanju neposrednega stika z naravo in iskanju lastnih mej. Ta svojevrsten odnos, ki se odraža skozi športnikovo mišljenje in njegov način življenja, pa so dodatno popularizirali še novodobni mediji ter seveda izdelovalci tekaške in druge opreme. Tako so se vzporedno z njimi in razvojem tekaških avanturističnih oblik športnih aktivnosti vse bolj množično razvijali tudi njihova publika in športni navdušenci, ki pozdravljajo nove pristope k naravnejšemu pogledu na šport.
Dobili smo tako imenovane traile, ki so množična tekaška tekmovanja rekreativne narave in potekajo v naravnem okolju. Razdalje se raztezajo do dolžin ultra preizkušenj, ki presegajo tudi 200 kilometrov in pri katerih so tekmovalci na progi tudi po več dni. Ob skrajnih dolžinah se morajo spopadati še s specifiko naravnega okolja in z ekstremnimi pogoji, visokimi ali nizkimi temperaturami, višino, snegom, ledom, vodo, vlago.
Urška Kereži
(Foto: FLICKR)
TUDI NA POHORJU
V Sloveniji organizacija gorskih in trail tekov bistveno ne zaostaja za evropskimi. Imamo tri prireditve z dolžinami 100 km ali več, ki so kvalificirane kot ultratraili (SLO100, Ultra trail Vipava in Ultra pušeljc trail), in nekaj drugih, krajših trailov pod 100 km. Prav tako se lahko pohvalimo s paleto gorskih tekov, med katerimi je najbolj znan Gorski tek na Grintovec, ki šteje celo za svetovni pokal v gorskih tekih. Kmalu, 29. avgusta, se bo omenjenim tekom pridružil še Trail marathon Pohorje, ki bo postregel z dolžinama 42 km (2160 v. m.) in 21 km (1060 v. m.) ter bo prva tovrstna tekaška preizkušnja na štajerskem koncu.
Hitri poštarji
Za domovino prvega gorskega teka velja škotska 560 m visoka vzpetina Craeg Choinnich. Legenda iz leta 1068 pravi, da je tedanji kralj Malcom III. organiziral tekmo v teku na omenjen hrib kot sprejemni izpit za delo osebnega kurirja. Ker se je zavedal pomembnosti svežih informacij in ker je vladal razgibani, gričevnati deželi, je za vzpostavitev funkcionalnega poštnega sistema potreboval vzdržljive in hitre kurirje.
Izkušnje štejejo
Gorski tek je disciplina, ki združuje vse elemente teka. Na ravnini se lahko prebiješ v ospredje na ugoden položaj pred strmimi deli samo, če si dovolj hiter. Za ohranjanje ritma do vrha je potrebna vzdržljivost. Le dovolj močni tekmovalci lahko pretečejo tudi najbolj strme odseke. Ker je za gorski tek potrebne ogromno energije, jo moraš znati smotrno razporediti. To je mogoče samo, če dobro poznaš svoje telo in ga med tekmo lahko tudi nadziraš, za kar so potrebne večletne izkušnje.
V DVAJSETIH URAH ČEZ MONT BLANC
Kar 166 kilometrov in 9400 višinskih metrov morajo premagati udeleženci elitne gorske ultramaratonske prireditve UTMB (Ultra Trail du Mont-Blanc), ki poteka vsako leto v Alpah med mejami Francije, Italije in Švice. Čas najboljših tekačev, ki premagajo neuradno najtežavnejšo tovrstno preizkušnjo na svetu, se giblje okoli 20 ur, običajni pohodniki pa jo prehodijo v dobrem tednu. Trikratni zmagovalec Kilian Jornet Burgada je svoje izkušnje s tega gorskega ultramaratonskega tekmovanja in z drugih opisal v knjigi Teči ali umreti.
Ko bo velikan odslužil kazen, bo presahnila
Dostop do izvira rečne lepotice Soče ni enostaven, zato pa je očaranost obiskovalcev tam, kjer kristalno čista izbruhne na dan, toliko večja
S oča slovi po svoji smaragdni barvi, živahnem toku, nihanju vode, neokrnjenosti, soški postrvi in globokih koritih. Lahko jo spremljamo in občudujemo na njeni skoraj 100 kilometrov dolgi poti do Solkana. Vsaka postaja je nepozabno doživetje. Tokrat jo bomo obiskali pri njenem dramatičnem rojstvu - kraškem izviru v dolini Zadnje Trente. Kjer kristalno čista voda privre na dan iz globoke jame ob prelomnici, imenovani Šnita, je v otroški domišljiji ni težko povezati z ukročenim velikanom Vodobruhcem. Pod izvirom šumi voda v neštetih brzicah in slapičih do dolinskega dna, nato pa se prebija skozi dolino Trente. Na nekaterih mestih ustvari znamenita soška korita (pri vasi Soča in pri Kršovcu), ki si jih lahko ogledamo.
S poti proti izviru je lep pogled v dolino Zadnje Trente. Od Koče pri izviru Soče je samo deset minut do Kekčeve domačije, ki jo obkrožajo mogočni dvatisočaki, med njimi Jalovec, 2645 metrov, Bavški Grintavec, 2347, in Trentski Pelc, 2109. V tej hiši, danes preurejeni v turistično domačijo, so leta 1963 v idiličnem okolju snemali film Srečno, Kekec!
Izhodišče
Urejeno parkirišče ob cesti Bovec-Vršič. Avto pustimo na parkirišču tik pred mostom čez Sočo in križiščem, kjer cesta zavije k izviru Soče (z bovške strani).
Opis
Dobro označena pešpot se začne takoj za mostom čez Sočo. Na prvem križišču zavijemo levo (sledimo oznaki za Zgornji tok Soče). Pot je udobna in nenaporna, vendar speljana skozi planinsko okolje: obkrožajo nas bori, macesni in bukev. Opremljena je s pojasnjevalnimi tablami v obliki trentarskega površja in o tukajšnjih gozdovih. V neposredni bližini koče ponovno pridemo na cesto in po njej do koče, tu je žig Slovenske planinske poti. Od koče do izvira sledimo dobro uhojeni poti, ki vodi najprej do označene razgledne točke.
V zgornjem delu je pot zelo izpostavljena in zavarovana z žičnimi vrvmi. Tu so nepogrešljivi dobra obutev, spremstvo staršev, skrajna previdnost, morda celo uporaba čelade in navezava na vrv. Če nimamo izkušenj in znanja za gibanje v takšnih razmerah, je zagotovo boljše, da se zadovoljimo z nižjo razgledno točko. Do izhodišča se vrnemo po isti poti.
(Foto: Arhiv Večera)
Najprimernejši čas
Življenje v Trenti pozna samo dva letna časa: ostro zimo in toplo pomlad, zato je najprijaznejši čas obiska med majem in oktobrom. V poletni vročini je prijetno. (Izlet je povzet iz knjige založbe Sidarta – www.sidarta.si)