Večer v nedeljo, Potepanja - Aleksandra Jelušič: Nezahtevna krožna kolesarska pot skozi kočevski pragozd in mimo izvirov, ...
Nikoli ne pljuvajte v studenec Kočarji
... ki so ljudem in živini stoletja zagotavljali pitno vodo
Kolesarska pot, ki vam jo predstavljamo, je speljana skozi gozd in vas bo zavarovala pred pripeko. Primerna je za družine in manj pripravljene kolesarje, saj je ravninska. In ne samo da boste naredili nekaj za svoje telo, pot je dovolj pustolovska, da vam bo pognala kri po žilah – ne pozabimo, da gre za ostanek pragozda, okoli katerega so spletene legende in vraže. Po drugi strani pa je poučna, saj vas na nevsiljiv način ves čas opozarja na preteklost in na izjemen ostanek naravne dediščine – studence, ki so ljudem in živini zagotavljali pitno vodo. Morda vas bo znova spomnila, da je voda naše največje bogastvo in tekočina, ki pomeni konec in ponovno vračanje v svoj začetek. Takšna pa je tudi narava naše krožne kolesarske poti (cca 30 kilometrov, nezahtevna).
Turizmu pomaga lastna glava
Kolesarska pot, na katero se podajamo, je nastala v okviru projekta Turizmu pomaga lastna glava, idejo je izoblikoval turistični krožek OŠ Ob Rinži leta 2002, a po desetih letih je pot izgubila pomen, saj so bili studenci spet uničeni, pot pa zaraščena. Občina Kočevje je potem leta 2011 za pot pridobila evropska sredstva, v okviru projekta so očistili in dozidali štiri studence – v krajih Dolga vas, Livold, Črni Potok in Kočarji. Na poti pa je še več studencev, a so težje dostopni. Izhodišče naše poti je mesto Kočevje.
Predlagamo, da avtomobil pustite na kakšnem izmed makadamskih parkirišč na obrobju mesta ali pa se morda – tako kot mi – odločite parkirati v bližini Zajčjega studenca. V tem primeru se morate z avtomobilom pripeljati do Grajske poti 16 in nato nadaljevati pot po makadamu, proti gozdu. Čez kakšnih sto metrov boste na desni strani lahko parkirali v senci in se naprej podali s kolesom. Na desni boste našli oznako "trim steza", ki naj vam bo orientacija in zagotovilo, da ste na pravi poti. Pot že takoj v začetku zavije v gozd.
 |
 |
Lisica, volk in ris
Globoko zadihajte in odmislite vse, kar vas mori. Kolesarite skozi enega izmed prostranih kočevskih gozdov z bogatim in raznolikim živalskim in rastlinskim svetom. Značilnost pogorij so mogočni jelovo-bukovi in bukovi gozdovi, v podoljih pa obsežne zaraščajoče površine, nekoč so bili tam travniki in polja. Glavne drevesne vrste so bukev, smreka in jelka, ki tvorijo tako čiste kot mešane sestoje. Drevesno pestrost dopolnjujejo še različne vrste hrasta, javorja, jesena, lipe, gabra ter brest, češnja, hruška, brek, mokovec, jerebika, trepetlika, breza, črna jelša.
Značilnost gozda, skozi katerega kolesarite, je nenavadno pester živalski svet. V gozdovih namreč prebivajo avtohtone vrste zveri: volk, vidra, lisica, jazbec in ris, ki je bil ponovno naseljen leta 1973. In ne pozabimo na medveda.
Pametni medvedi in Hazerle
Verjetno ste zdaj močneje stopili na pedala in prisluškujete šumom iz gozda v strahu, da vam bo pot prekrižal medved in boste končali v njegovem objemu. Nikar se ne bojte, živali so pametnejše od ljudi in ne bodo silile v vas, če vi ne boste vanje. Pogled raje usmerite v levo, kjer vas čaka prva modra tabla z napisom studenec.
Zaradi tipičnega kraškega terena vlada še danes prepričanje o kočevski nevodnati deželi, kjer ob sušnih obdobjih vsi večji dotoki vode poniknejo. Voda je ljudem pomenila pravo bogastvo, zato so imeli do nje zelo spoštljiv odnos. Vsako naselje je imelo svoj studenec, ki so ga primerno zavarovali pred onesnaženjem. Tu so perice prale perilo, v koritih so ženske zajemale čisto vodo in jo v lesenih posodah, bankah, nosile domov. Domačini ta prvi izvir ob naši poti poznajo pod imenom Zajčjak (je eden izmed značilnih studencev pod Stojno, uporabljali so ga že Kočevarji), od tod tudi njegovo ime Hazerle. V času, ko smo obiskali studenec, v njem ni bilo veliko vode, a je bilo kljub temu osvežujoče posedeti sredi gozda.
Kolesarjenje nadaljujemo proti Zajčjemu polju. Pot zapusti gozd in zavije med travnike, kjer boste na levi strani našli Kočo pri Jelenovem studencu. In res je v bližini poslopja studenec, v katerem voda nikoli ne usahne. Predlagamo, da stopite s kolesa in si privoščite jutranjo kavo.
Po okrepčilu nas makadamska pot ponovno vodi skozi gozd in pripelje do glavne ceste, ki jo je treba prečkati in nato nadaljevati vožnjo proti Zajčjemu polju. Pot nas vodi mimo pokopališča, ki je bilo postavljeno leta 1836. Pokopališče je v rabi še danes in spada med enega bolje ohranjenih na Kočevskem.
Mrzli studenec in Pahle
Pot se zdaj razcepi. V desno nas pripelje do cerkve, mi pa sledimo poti v desno, proti gozdu. Kolovoz je speljan prek travnika in naprej v gozd, kjer zavijemo desno proti Mrzlemu studencu. Na srečo smo v vasi srečali gospo Alenko Zidar, ki nas je bila pripravljena peljati do obeh studencev. Pot je precej zaraščena in samim nam ji ne bi uspelo slediti. Mrzli studenec je upravičil svoje ime, saj je preizkus z roko in usti pokazal, da je voda res ledeno mrzla in tudi pitna, zato si kar napolnite svoje kolesarske bidone. Včasih je bilo zajetje narejeno kot korito, majhen kal pa je bil urejen za napajanje živine. Studenec ima stalen dotok vode, kar so izkoristili prebivalci bližnjega Mozlja, ki so sem hodili po vodo kar z vozovi.
Zdaj se vrnemo po poti nazaj, do točke, kjer smo zavili desno, in nadaljujemo kolesarjenje skozi gozd do studenca Pahle. Pot do njega je zaraščena in tudi tega izvira brez Alenkine pomoči ne bi našli. V preteklosti je bil studenec obzidan, danes pa so vidni le še ostanki urejenosti, ki pričajo o njegovi pomembnosti.
Črnopotoški
Nadaljujemo vožnjo po gozdni poti, ki nas pripelje do športnega igrišča, kjer je levo od njega Črnopotoški studenec, urejen in lahko dostopen. Studenec spada med najbolje urejena zajetja. V preteklosti so vodo uporabljali v gospodinjstvu in za napajanje živine. Čas je za počitek in malico iz nahrbtnika. Po okrepčilu nadaljujemo pot skozi gozd proti vasi Mozelj. Območje, po katerem kolesarimo, je stran od mestnega vrveža in vaškega utripa, zato se le naužijte miru in spokojnosti narave. Bodite pa previdni, saj je sredi gozda pot slabo označena. Pomembno je, da se na razpotju usmerite v levo, proti vasi, in ne v desno, saj boste sicer prispeli do reke Kolpe. Če peljete prav, boste kmalu zapustili gozdno pot in kolesarili prek travnikov, dokler ne pridete do glavne ceste Pregrad–Kočevje. Na tej točki se usmerite levo, proti vasi Mozelj. Vas so do druge svetovne vojne naseljevali večinoma Kočevarji. Bodite pozorni, da ne zgrešite obcestne table, ki vas bo usmerila proti vasici Kočarji.
Nešlja in Spodnji studenec
Še prej pa si bomo ogledali dva studenca, ki sta prav tako na poti proti vasi Kočarji. Bodite pozorni na modre oznake z napisom Studenec. Pripeljale vas bodo do studenca Nešlja in do Spodnjega studenca. Do Nešlja se je treba po poti spustiti do nogometnega igrišča, kjer se vam bo ob robu gozda odprl pogled na izvir. Voda je izredno čista, zaradi česar so studenec obzidali in uporabljali že kočevski Nemci. V notranjost studenca vodijo kamnite stopnice, ki so služile ob pomanjkanju vode, ko so morali ponjo globlje.
Na levi strani ceste, v smeri proti vasi Kočarji, pa boste opazili povsem naraven izvir, imenovan Spodnji studenec, ki je danes že precej zasut. Voda, ki ob sušnih obdobjih presahne, izvira na površje izpod stene.
V globoki dolini je eden najlepših studencev, Kočarji. Kočevarji so ga uredili leta 1849. Zapis letnice je viden na zajetju, ki je ob potoku, ta je v preteklosti poganjal tri mline. V globoko zajetje so spuščali z vrvjo privezana vedra. Ob vsaki strani obzidanega studenca se še opazi polica, na katero so odložili banke – lesene posode za nošenje vode. Po ogledu studenca se vrnemo v Mozelj in nadaljujemo pot po glavni cesti proti vasi Livold in nato do naše izhodiščne točke, lahko pa si privoščite še ogled znamenitosti Kočevja ali pa se ohladite v reki Rinži. Za romantike in zaljubljene golobčke priporočamo sprehod okoli Kočevskega jezera. Če smo našo kolesarsko avanturo pričeli z vodo, potem je prav, da smo jo z vodo tudi zaključili. In ne pozabite, da je treba odpadke spraviti v nahrbtnik in odvreči v najbližji smetnjak. Pa še eno opozorilo, ki ga je zapisal že Ivan Andrejevič v svoji knjigi Basni: "Ne pljuvaj v vodo studenca, nemara jo boš moral piti."
Aleksandra Jelušič
Sliki: (1) Reka Rinža, (2) Zajčji studenec (avtor neznan)