Večer v nedeljo, Potepanja: Hribov ne skrivajte pred otroki / V pragozdu zmajev in razbojnikov
Hribov ne skrivajte pred otroki
Urška Kereži: Naučite jih pravilne, varne hoje in jim privzgojite ljubezen do visokega sveta
Vedno več ljudi poležavanje na vročem pesku in namakanje v morju zamenja za lep razgled na gorske vrhove in planinarjenje. Tako zaradi znosnejših temperatur kot želje po aktivnejšem dopustu. In čeprav se s to mislijo velikokrat poigravajo tudi starši manjših otrok, pri odločitvi za višinske dopustniške destinacije neredko omahujejo, ker ne vedo, kaj od otrok lahko pričakujejo. Toda če so izleti premišljeno izbrani, načrtovani in izpeljani, je skupni čas v planinah lahko vir mnogih nepozabnih spominov.
Velike razlike
Zaradi otrokovih potreb, motivov in fizičnih zmogljivosti, ki se razlikujejo od odraslih, so dobro načrtovanje, priprava, pametna izbira cilja ter prilagoditve nujni, če želimo, da se nam prijeten dopust ne spremeni v nočno moro. Pri načrtovanju je pomembno, da izberemo gorski cilj, ki ga dobro poznamo, saj bomo le tako pripravljeni na vse izzive na poti.
Kljub temu moramo pred odhodom pridobiti še čim več dodatnih informacij, vključno z vremensko napovedjo, odprtostjo koč, trajanjem vožnje do izbrane izhodiščne točke, podatke o času hoje od izhodišča do cilja vzpona in seveda tudi čas spusta, oboje moramo podvojiti, da nas ne prehiti noč.
Njihove zmožnosti
Računati moramo tudi na razlike med otroki, ki so odvisne od starosti in sposobnosti posameznika, vse načrte pa podredimo in prilagodimo najšibkejšemu, razloži Špela Recer, predsednica Planinskega društva Maribor Matica: "Za otroke do četrtega leta starosti so primerni kratki sprehodi z mnogimi vmesnimi postanki, čas hoje od 30 minut do 2 uri. Otroci, stari štiri in pet let, so že sposobni krajših, poldnevnih izletov. Postanki naj bodo kratki, a pogosti, čas hoje naj bo okrog tri ure. V starosti pet do sedem let zmorejo otroci že daljše izlete, ki jih lahko popestrijo krajši odseki na zahtevnih, a neizpostavljenih zavarovanih poteh ob ustreznem varovanju. Počitki med hojo so še zmeraj pogosti. Čas hoje naj bo do štiri ure. V tej starosti so že sposobni večdnevnih pohodov, ki jih razdelimo na krajše etape.
Med sedmim in dvanajstim letom zmorejo z vmesnimi počitki dnevno do pet ur hoje in krajše odseke plezanja po zahtevnih, že nekoliko izpostavljenih in strmejših zavarovanih poteh ob ustreznem varovanju. Otroci med 14. in 16. letom zmorejo do šest ur hoje in plezanja po zahtevnih in občasno zelo zahtevnih zavarovanih poteh ob ustreznem varovanju ali samovarovanju, kar zahteva moč v rokah in obvladanje ustrezne opreme. Tudi v tej starosti ne smemo pozabiti na počitke, ki jih prilagajamo potrebam posameznikom."
Primerno opremljeni
Pri nabiranju višinskih metrov ne pozabite na dejstvo, da je v hribih običajno hladneje kot v dolini, a lahko na prisojnih pobočjih sonce tudi zelo močno pripeka. Prav tako se vremenske razmere spreminjajo veliko hitreje, zato vzemite s seboj tako vetrovko kot kremo za sončenje.
Ker so žulji in odrgnine redni spremljevalci gorskih poti, naj bo komplet prve pomoči zmeraj pri roki. V priprave na izlet vključite tudi otroka, ki naj ima svoj nahrbtnik, četudi ima v njem le kakšne malenkosti, kot so hrana, pijača in energetski priboljški. Za varno hojo je najpomembnejša obutev, zato bodite pozorni na pravilno velikost čevljev in dober podplat. Oblačila naj bodo takšna, da se bo otrok v njih dobro počutil in neovirano gibal. Kar pomeni, da morajo biti zračna, lahka in elastična ter zagotavljati odvajanje potu in pokrivati čim večjo površino kože. Vrat in obraz zaščitimo s pokrivalom ali rutico, prav tako ne smemo pozabiti na zaščito pred klopi.
Najboljša je družba vrstnikov
"Ker je hoja otrokom praviloma dolgočasna, jim lahko pomagamo tako, da pot popestrimo z zgodbami, pogovorom, ugankami, izštevankami, pesmicami, govornimi igrami in podobno. Opozarjamo jih na zanimivosti ob poti, opazujemo zanimive skale, gibanje oblakov, rastline. Pravi magnet so potoki, jezera in slapovi. Animiramo jih lahko tudi z različnimi veščinami, kot je izdelava pohodnih palic, pletenje venčkov, nabiranje užitnih rastlin in plodov (robide, gobe, borovnice, čemaž, gozdne jagode, maline ...), učenje vozlov, izdelavo zaklona, orientacijo ..." staršem svetuje Recerjeva.
Otroci najraje hodijo v družbi vrstnikov, vendar njihova razposajenost zaradi varnosti ne sme prestopiti dogovorjenih pravil. Za vrnitev, če je to le mogoče, izberimo lažjo pot, saj pozornost pohodnikov zaradi utrujenosti nekoliko popusti.
Urška Kereži
KISLO MLEKO IN BOROVNIČEV ZAVITEK
Mlajšim otrokom gorski cilji niso pomembni. Njihov svet je veliko manjši. Velikokrat se ustavljajo, pobirajo kamenčke, veje, hodijo po lužah, kar zahteva od staršev veliko potrpljenja in prilagajanja. Zanimivi so jim planine z živino, kot je denimo Velika planina, in gorska jezera (Krnsko, Triglavska jezera, Črno jezero, Lovrenška jezera). Všeč so jim potoki (Bistriški vintgar), jame (Snežna jama na Raduhi, Potočka zijalka), slapovi (Peričnik, Savica). Radi poskušajo lokalno hrano (kislo mleko, borovničev zavitek). Navdušeni so nad nočnimi pohodi. Starejšim otrokom je izziv gibanje ob jeklenicah, a je treba zahtevnost poti stopnjevati. Začnemo s krajšimi, manj izpostavljenimi zavarovanimi odseki, kot so Olševa, Češka koča, Hudičev graben, ki jim sledijo zahtevnejše in zelo zahtevne poti. Seveda vse ob pomoči usposobljenih odraslih in z ustrezno opremo. Na takšnih poteh jih ne begamo s preusmerjanjem pozornosti, ta mora biti usmerjena na pot ter na pravilno in varno gibanje. Kar se da hitro jih je treba naučiti pravila treh opornih točk: s tremi okončinami mora otrok trdno stati in se oprijemati, prosta pa je le ena okončina (roka ali noga), ki išče varen oprimek.
V pragozdu zmajev in razbojnikov
Štajerski Triglav pravijo Boču, ki tako mogočno izstopa iz gričevnate okoliške pokrajine, da ga uzrete že od daleč. Čeprav ni niti tisočak, je vedno buril domišljijo.
Cela gora Boč je votla, v njej pa se skriva veliko jezero, v katerem je v starih časih živel strašen zmaj. Imel je plavuti, da je lahko plaval, in peruti, da je lahko letel kot ptica. Kadar se je pripravljalo k hudemu vremenu, je zmaj nervozno švigal sem in tja, da se je slišalo šumenje jezera iz sredine Boča.
Nekoč je prišel zmaj pri neki votlini na poljčanski strani Boča ven in je letel proti Polskavi. Takrat je nastal tak vihar, da je za njim kar drevje ruvalo, poljčansko dolino pa je zasul s kamenjem. Ko je priletel do Polskave, je strela treščila vanj in ga ubila. Od takrat ni več zmaja v Boču. A še danes je poljčanska stran Boča gola, dolina pod njim pa posuta z gramozom.
Zavarovan krajinski park
Strmemu in gozdnatemu Boču, 979 m, so ljudje nadeli laskavo ime Štajerski Triglav. Ker se izrazito dviga nad okoliško gričevnato pokrajino, je že davno privlačil poglede in buril domišljijo ljudi iz doline. Čeprav ni niti tisočak, je najvišji vrh v predalpskem Bočkem pogorju, sklenjenem nizu gora od reke Pake do hrvaške Podravine. Zaradi ohranjene naravne pokrajine, številnih naravnih znamenitosti in svojstvene kulturne krajine je območje Boča in Donačke gore zavarovano kot krajinski park.
Ne trgajmo njenih vijoličnih cvetov
Na Boču bomo hodili po strmih pobočjih, poraščenih z mogočnimi bukovimi gozdovi. Gozd na vršnem grebenu je zavarovan kot naravni rezervat. Raznolikost gozdnih sestojev in veliko število drevesnih vrst bomo okusili vzdolž gozdne učne poti, ki nas bo krožno popeljala po gori. Opremljena je s tablicami, ki nas sproti seznanjajo z drevesnimi vrstami, znak poti pa je cvet znamenite velikonočnice (Pulsatilla grandis), simbola Boča.
Je slovenski endemit, ki cveti od marca do začetka maja, najpogosteje na travnikih okoli gotske cerkve sv. Miklavža pri planinskem domu. Ker sodi med najbolj ogrožene vrste rastlin, bomo njene vijolične cvetove zgolj opazovali, nikakor trgali. Tod je rastišče tudi drugih redkih alpskih in dinarskih rastlin, na primer dišečega volčina (Daphne cneorum), turške lilije (Lilium martagon) in lepega jegliča (Primula auricula).
Razbojnica Orjaška Špelca
V pobočju Boča si lahko ogledamo tudi kraško jamo Balunjačo, v kateri naj bi bile po ljudskem izročilu živele žalik žene, bele žene ali vile. Novorojencem so napovedovale usodo in jih svarile pred nesrečo. Ljubile so mir in tihoto. Ker pa so pastirji začeli pokati z biči, kričati in se grdo obnašati, so odšle. Kasneje naj bi bili v jami živeli razbojniki, ki jih je vodila poveljnica Orjaška Špelca. (Izlet je povzet iz knjige založbe Sidarta)