Ona - Helena Lovinčič: Tibet izginja
Med potovanjem po Tibetu, večinoma na približno 4000 metrov n. v., smo ves čas zrli na vršace, ki so se bodisi ogledovali v turkiznih jezerih bodisi kraljevali nad nižjimi, bolj zaobljenimi, zlato rjavo obarvanimi gorami. Potovali smo skozi pokrajino, ki je pogosto spominjala na mesečevo, če ne bi bila po njej posejana slikovita naselja in predvsem prijazni ljudje v barvitih oblačilih.
V Tibet smo vstopili peš z nepalske strani. Kitajci namreč čez mejo ne dovolijo prehoda avtobusom in tovornjakom. Med deželama teče pestra trgovina s tekstilom, plastiko, hrano, celo živino, vse na hrbtih nosačev. Tudi nas so, ko smo se s svojimi velikimi nahrbtniki znašli v vrvežu, obkolili, nam trgali prtljago iz rok in se med seboj prerivali za obetajoči se zaslužek. Naš prvi stik s Tibetom je postajal kar razburljiv. Ubrali smo jo po razriti makadamski cesti do obmejne kitajske kontrole. Kot bi vstopili v drug svet; stavba je bila nova, v marmorju in steklu, z velikimi hodniki, kamerami, računalniki. Dodobra so nam pregledali prtljago, posebej so jih zanimale knjige, tako je kolega moral iz Lonelyja iztrgati fotografijo dalajlame, da je rešil vsaj knjigo.
Na drugi strani so nas čakali džipi in odpeljali smo se dogodivščinam naproti. Sprva po cesti v gradnji, nato po novi asfaltirani cesti, ki je vodila naravnost do Pekinga, kot je sporočal obcestni kamen, na katerem je pisalo Peking 4880 km.
Čez visoke prelaze in skozi vasi
Kangla; že prvi dan čez prelaz nad 5000 metrov, priprava v Nepalu se je obrestovala, saj se, razen manjših glavobolov, višinska bolezen ni pojavila. Za vsak primer smo imeli s seboj kisikove bombe, a nam jih do konca poti ni bilo treba uporabiti.
Mimo nas so hitele podobne vasi, nizke, z belim ometene hiške, pogosto ograjene z visokim zidom, za katerim so počivali govedo, ovce, osli. Na lesenih vratih in oknih so bili zarisani pisani vzorci in okovje, sledeč motivom na bližnjih samostanih. Na ograjah in strehah hiš pa so se zloženi v vrstah sušili kravjaki. Pobirali so prav vse, jih sušili ob cesti, ponekod pa so jih tesno skupaj zlagali v kopice. To je pomembno gorivo, saj je Tibetanska planota, vsaj tista okoli Himalaje, le redko kje poraščena. Za kosilo ali večerjo smo se ustavili v majhnih gostiščih, kjer so bili v osrednji jedilnici podolgovati štedilniki, kurjeni s posušenimi kravjaki. Začudo ni prav nič smrdelo, tudi tisti ne, ki so še v zaboju čakali na to, da bodo leteli na ogenj.
Na zunaj so torej hiške kazale lepo podobo, za pobeljenimi zidovi pa so bili utesnjeni prostori, tla kamnita ali kar iz stlačene zemlje, skromne spalnice, zadimljene kuhinje, saj večinoma kuhajo na odprtih ognjiščih. V sosednjem prostoru je živina, ki se ponavadi prosto sprehaja po dvorišču, ulici, cesti. Asfaltirana cesta, ki pelje od meje z Nepalom do Lhase in naprej, je zelo turistična, saj vodi mimo največjih znamenitosti. Domačini, ki postavijo ob njej svojo domačijo, dobijo od države znatno subvencijo, da je zunanji videz čim lepši, izrezljan, barvit in ovešen z značilnimi molilnimi zastavicami. Obvezno pa morajo izobesiti tudi kitajsko zastavo. Vzdolž celotne poti teče elektrika, na kamnitih stebrih tanke žice, ki sicer zadostujejo za razsvetljavo, za kaj več pa ne. Takšna hiša stane okoli 100.000 juanov. Vasi, odmaknjene od glavne turistične žile, pa so revne, z luknjastimi strehami, brez barvitega okrasja.
Tašidelek – Dober dan
Kadar smo se ustavili v vasici, da bi si jo pobliže ogledali, so se hitro okoli nas nabrali otroci pa tudi posamezni vaščani. Od sonca potemnjenih obrazov, z razmršenimi lasmi in v prašnih oblačilih so otroci prosili za bombone, odrasli pa so nas radovedno opazovali, se prijazno in iskreno nasmihali. Ženske so bile oblečene v dolga oblačila s črtastimi, izvezenimi predpasniki, vse pa so nosile tradicionalni nakit, ki ga sestavljajo korale, turkizi in srebro. Moški na podeželju se še vedno oblačijo v chubo, to je plašč iz ovčje kože z veliko predolgimi rokavi, ki si jih zavežejo okoli pasu. Večina je obutih v rdečkaste privihane škornje, narejene iz kože in volne. Tibetanci so globoko verni ljudje in ne glede na to, ali živijo kot nomadi, ki se s svojimi šotori in čredami jakov selijo po visokih travnatih planotah, kot kmetje v dolinah ali kot menihi in nune po samostanih, svojo vero v budizem izkazujejo na vsakem koraku. Vrtijo molilne mlinčke v rokah, romajo k samostanom, k svetim jezerom, jamam in goram.
Najsvetejši tibetanski samostan je v osrčju starega dela svetega mesta Lhasa, imenuje se Jokhang. Ob vsaki uri dneva v njem vrvi romarjev, ki se v neskončnih vrstah pomikajo od enega Bude do drugega, vrtijo mlinčke in vzneseno mrmrajo svoje mantre. Kapelice so prenasičene z vonjem po jakovem maslu, ki ga prinašajo za gorenje sveč. Največja gneča je okoli kapelice Sakyamuni Buda, kipa 12-letnega Bude, pokritega z dragimi kamni in nakitom ter odetega v svilo. Dolge vrste romarjev se v krogih treh širin – kore – vijejo okoli svetišča in po okoliščih ulicah starega dela mesta. Nam zahodnjakom se metanje po tleh, vstajanje in ponovno drsenje po tleh, ki smo jih lahko opazovali tudi okoli palače Potala in celo ob glavni cesti, ki vodi v Lhaso, zdijo kot zelo naporna telovadba. Nepalci pa tako nabirajo milost ali dobro srečo, za zdravje in upanje na boljše rojstvo v prihodnjem življenju.
Kitajci
Med turisti v Tibetu je največ Kitajcev pa tudi sicer tibetanska mesta zelo hitro dobivajo podobo kitajskih mest, da ne govorimo o vojakih, ki oboroženi po skupinah patruljirajo po vseh trgih in ulicah. V petih letih so mesta postala skorajda neprepoznavna, pravi Kofo. Polno je kitajskih trgovin, restavracij, bank. Povsod imajo prednost pred Tibetanci. Na bregu čudovitega jezera, zaradi njegove izjemne barve ga imenujejo Turkizno, si je veliko gostišče postavil Kitajec, čeprav je vsaka gradnja ali dejavnost ob jezeru prepovedana. Še več, ima barko, da po njem prevaža kitajske turiste in jim peče ribe. Tibetanci pa rib ne jedo. Ne zato, ker je jezero sveto, ampak zaradi svojih obredov pokopa mrtvih. Umrle sežigajo ali jih obredno razkosajo, da jih odnesejo ptiči, ali pa razkosane spravijo v vrečo, jo obtežijo z velikimi kamni in spustijo v reko ali jezero. Zato rib ne jedo. Tibetanci so diskriminirani tudi pri zaposlitvi. Ker je treba šolanje plačati, le najrevnejšim na vasi plača osnovno šolo država, večinoma ostanejo brez dobre izobrazbe. Težko se naučijo kitajskega jezika in pisave, brez katere se za bolje plačano delo sploh ne morejo potegovati. Naš tibetanski vodnik, ime mu je bilo Neustrašni, se mora vsako leto znova potegovati za licenco in na izpitu odgovarjati v kitajščini, medtem ko je Kitajcu ni treba več potrjevati, ko jo enkrat pridobi. Kitajce pritegujejo v Tibet tudi manj stroga prebivalstvena politika, saj imajo lahko po dva otroka, pa tudi ugodni krediti in mili davki.
Tsampa in jak
Glavna hrana Tibetancev je tsampa, to je močnata kaša, skuhana iz zmletega pečenega ječmena. Terasasta polja, ki smo jih videli po nekaterih dolinah, tedaj že požeta, so bila vsa ječmenova, saj riž tako visoko ne raste. Zame, obogaten z banano in medom, je bil krasen zajtrk. V gostilnicah zunaj Lhase so imeli na jedilniku še momo, to so žepki iz testa, napolnjeni z zelenjavo ali mesom ter skuhani na sopari ali ocvrti. Povsod pa smo lahko dobili thugpa, juho z rezanci in mesom ali zelenjavo. Najpogosteje je bila s piščančjim mesom, le včasih z jakovim. Povsod se pije čaj z jakovim maslom, ki me je bolj spominjal na slano juho, kar je bilo popolnoma skregano z mojim okusom. Tibetanci, zlasti nomadi, jedo tudi posušeno jakovo meso, mi pa smo si v Lhasi privoščili slasten jakov zrezek, ki so ga še cvrčečega prinesli na železnem pladnju, okoli njega pa so se širile omamne vonjave po gorskih zeliščih. Najboljši je tisti, ki ga temeljito stolčejo, tak se kar topi v ustih, sicer imaš kar nekaj dela z žvečenjem.
Požrtvovalni jaki
Kolikor više smo bili, toliko več smo jih videli, jakov. Ko smo videli prvo kožuhasto govedo, smo sprva mislili, da so jaki, nato so nam razložili, da imajo kmetje za delo na polju večinoma križance med kravo in jakom. Na najvišjih delih planote, kjer komaj še kaj raste, bolj podobno lišajem kot travi, pa so se pasle te mogoče živali. Jaki so večinoma črni, včasih pa ima kateri belo liso na glavi. Tak je za Tibetance svet, zato ga ne smejo ubiti. Za enega jaka je treba odšteti 3000 juanov, kar je vsaj trikrat toliko kot za kravo.
Zdravilstvo
Tibetanci živijo povprečno 60 oziroma 72 let. Življenje jim krajšajo kruta narava, enolična prehrana pa tudi dejstvo, da si morajo zdravljenje plačati sami. Najpogosteje se zatečejo k svojemu zdravilcu, ki je najcenejši, vendar je teh vedno manj. Kaže, da bo eno od najstarejših zdravilstev na svetu, tibetanska tradicionalna medicina obstaja že več kot 2500 let, zaradi političnih razmer počasi izginilo. Izpodriva ga kitajska medicina. Tibetansko zdravilstvo temelji skoraj izključno na zdravilnih zeliščih, ki jih je tam v izobilju. Trenutno je najdragocenejše zdravilo yakchakambu. Ime pomeni »pozimi črv, poleti trava«. Na tem trgu je bil en črv vreden 50 juanov, kilogram pa 35.000 juanov. V trgovini na letališču je bil že desetkrat dražji, na Kitajskem pa njegova cena za dvakrat presega ceno zlata. Gre za nekakšno parazitsko gobo, ki napade gosenico neke žuželke, jo ubije in mumificira. Je vitaminska bomba in jo uporabljajo za zdravljenje raka in kot afrodiziak. Nabirajo jo edino na visokih planotah Tibeta, zaradi velikega povpraševanja pa ji grozi iztrebljenje.
Iz radovednosti sem med trgovanjem z njimi odgriznila košček, vendar posebnega okusa ni imel.
Naj za konec zapišem le to, da pravi Tibet naglo izginja, in če želiš okusiti vsaj še delček davne kulture, ne čakaj na jutri.
Piše: Helena Lovinčič