Matjaž Čuk: 24. oktobra 2012, (57.) etapa Kusma (930 m) - Ramjathanti (1595 m)
Klanec. Spet ne gre ... Kot zakleto! Bom sploh prišel v Pokharo?
Danes je deseti dan največjega praznika v državi, vrhunec Dasaina. To je dan, na katerega se družina zbere skupaj. Starejši darujejo mlajšim znamenje na čelo - tiko, ki jo ženske naredijo iz mešanice riža, jogurta in rdeče barve. Rdeča barva simbolizira kri, ki veže družino skupaj. Deseti dan praznika je tudi dan, ko je boginja Durga premagala demona - bivola Mahishasuro. Simbolično to pomeni zmago dobrega nad zlim.
Zmenili smo se, da bomo na ta dan počivali, a po včerajšnjem dnevu je vodič izrazil željo, da bi šli naprej.
Meni, daleč proč od nepalskega doma, ta praznik ne pomeni nič. Zaradi spoštovanja bi šel na roke mojima fantoma, da bi bila prosta na ta dan. Sedaj pa sem prav vesel, da mi ne bo treba prebiti še ene noči v neprijazni Kusmi.
Tudi danes odhajamo zgodaj. Po asfaltni cesti, na žalost. Samo še malo, morda štiri ali pet kilometrov, dobro urico hoda, nato bo tega končno konec. Cesta se najprej dvigne nato pa spusti. Že od daleč vidimo most, ki nas bo popeljal čez reko in od tam na težko pričakovano pešpot, znano pod imenom Panchase trek. To je zadnji, ampak zares zadnji prelaz, pred spustom v Pokharo.
Preden se pot obrne navzgor se za nekaj minut ustavimo v krčmi za mostom. Privoščimo si kratek počitek in okrepčilo pred nadaljevanjem poti.
Prvi klanec je spet zaklet zame. Po komaj nekaj deset metrih sem ves poten, dihanje je sunkovito, moram sesti. Počivam in čakam, da se sapa umiri. Malo naprej, driska ... Bom jaz sploh prišel v Pokharo???
Moram, moram navzgor. Samo še danes ...
Pot si razdelim na etape. Petnajst do dvajset minut hoje za šestdeset, morda sedemdeset višinskih metrov. Nato počitek deset minut. Štejem. Enkrat, dvakrat, trikrat ... Višinomer po polževo leze navzgor. Težko je, zelo težko, a gre. Mora iti! Druge ni. Cel dan imam čas, da se privlečem slabih osemsto metrov višje, do vasi Ramjathanti. Danes je z mano tudi naš zvesti prijatelj sonce. Začuda je po dolgih, dolgih dneh oblačno. Če bi sijalo še sonce, hmm, potem res ne vem, če bi šlo ... Gledam višinomer. 1435 metrov. Še ena etapa. Še en počitek. Nato do vasi. Upam ...
Pobočje se položi. Na počivališču čaka vodič. Malo naprej vidim vas. Prisopiham do njega.
Pojdi v vas in poskusi najti prenočišče. Jaz še enkrat oddahnem, nato pridem počasi za teboj! izdavim in se sesedem na skale.
Uf, težko je bilo - a uspelo mi je! sem vesel ob pogledu na bližnje hiše.
Vodič je našel dom in dobili smo sobico z udobno mehko posteljo, v kateri sem preživel preostanek dneva. Pojedel sem kosilo in spet le polovično večerjo. A me to ne skrbi, kajti konec je večjih vzponov in v Pokhari si bom opomogel, ali pa ...
Ne, o tem drugem ne razmišljam. Preveč je bilo vloženega v to, da bi sedaj moral končati. Ne, to se preprosto ne sme zgoditi. Naredil bom res vse, ampak res - prav vse, kar znam in zmorem, da se ne bo!
Zvečer mi vodič potoži, da je lani šef dal nekaj denarja za praznik, letos pa nič. Fanta, nocoj dam jaz za pijačo. Praznujta in veselita se!
Težak dan je bil danes.
Aja, sonce, prijatelj moj, hvala ti za današnjo uslugo!!!
Hoja 4 ure. Vreme zjutraj delno oblačno, čez dan spremenljivo do pretežno oblačno, popoldne nekaj kapelj dežja. Temperatura zunaj 11,5 °C, v sobi 13,2 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Ramjathanti (1595 m).
Matjaž Čuk