Matjaž Čuk: 8. novembra 2012, Ghan Pokhara (2205 m) - Balam Sera (985 m)
Sam "veliki šef" naju je povabil na svoj dom ...
Vstanem četrt pred šesto. Malo zatem že čepim na razgledišču pod vasjo, zavit v topli puh moje nepogrešljive bunde.
Jutro je jasno in mrzlo.
Sončni vzhod še zdaleč ni tako spektakularen, kot je bil včerajšnji zahod. Šele ko prvi sončni žarki obsijejo od jutranje rose pobeljene trave, mi uspe narediti nekaj lepih posnetkov. Rojstvo novega jutra je bilo bolj moje osebno doživetje, kot pravljica za moj fotoaparat. Še enkrat več mi ni bilo žal, da sem vstal in si ga ogledal.
Gurunške palačinke so posladek za moj želodec. Po dveh velikih, se sploh ne branim še tretje.
Včeraj sem naredil "neumnost", kar sem opazil šele zvečer. V vasi Bhujung sem pozabil čelno svetilko. Sila nerodna reč, že zdaj sva imela samo eno. Vodič je namreč svojo podaril v Sondhi domačinu, po številnih prošnjah. Moj dobri zlati vodič, ki skrbi za vse, je že včeraj zvečer telefoniral v Bhujung – sreča, da si je zapisal številko. Od tedaj naprej sem imel več sreč. Prvo, da so svetilko našli. Drugo, da je bila v istem hotelu turistka z vodičem. In tretjo, da danes potujeta v Galegaon in mi jo bo tako nepalski vodič prinesel. Koliko sreč v nesreči! Kdo pravi, da nisem rojen pod srečno zvezdo?
Današnji načrt je tako malo spremenjen. Po zajtrku odhajava v Galegaon. Tam bova počakala na mojo svetilko, si privoščila kosilo in nato popoldne sestopila do vasi "velikega šefa" Bal Suyala, ki naju je včeraj povabil, da obiščeva njegov dom nad vasjo Khudi.
Nekaj minut čez osem je ura, ko stopava po strmih stopnicah navzdol proti sedlu. Položna makadamska cesta sedaj vodi skozi vas Nayam. Po dvajsetih minutah jo zapustiva in se po lepi stezici vzpneva v vas Galegaon.
Galegaon leži na grebenu nasproti svoje sestre dvojčice Ghan Pokhare. Čudovit pogled na gore je magnet za redke obiskovalce. A zame še zdaleč ni tako lepa kot Ghan Pokhara. Ne vem zakaj, ampak nekaj ji manjka. Morda je odveč makadamska cesta ali pa tista dva stolpa, ki jo "krasita", nujno zlo, ki omogoča ljudjem kontakt s svetom, signal mobilnih operaterjev.
Sediva na vrtu nepalske hiše, uživava prijetno toploto sončnih žarkov in čakava na dvoje - mojo svetilko in kosilo. Oba dogodka bosta prijetnejši del dneva, upam, da se jima bo pridružil še tretji, sestop v dolino. Ob pol dvanajstih dočakava oboje. Nepalski vodič prinese svetilko in na mizi je kosilo. Prav lepo se mu zahvalim, moje manjše denarno darilce noče sprejeti. Med jedjo dal bhata se s starejšo avstralsko turistko pogovarjava o Nepalu, njegovih lepotah in mojem potovanju.
Ura je poldne in pripravljena sva za odhod. Vas zapuščava na vzhodni strani. Sprva hodiva po cesti a prav kmalu ujameva pešpot. Ta naju po odprtem grebenu pripelje v mešani gozd. Kolovoz, ki vodi v številnih serpentinah si krajšava z bližnjicami. Hoja je vse bolj slikovita. Na veliki terasi, na pol poti v dolino, leži vas Balamchaur, z raznobarvnimi hišami, sredi zelenih riževih polj z belimi gorami v ozadju in temno modrim nebom nad njimi. Kot v pravljici. Žive barve in siloviti kontrasti so prava paša za oči.
Hodiva po lepo urejeni tlakovani poti, kjer se strmeje spusti, pa po stopnicah. Spodaj je zeleno modra reka Marsyangdi in tri slikovite doline. Leva vodi pod grebene gore Lamjung, po njej smo sestopli leta 2009 mimo vasice Probi. Desna je glavna, romarska pot v kraljestvo Annapurn in še tretja, po dolini reke Marsyangdi v mesto Dumre. Na nasprotni strani je pot, po kateri bova hodila jutri in v naslednjih nekaj dneh. Tam daleč nekje v meglicah, za prvimi visokimi grebeni je mesto Gorkha.
Iz vasi se spuščava med riževimi in ječmenovimi polji. Prečiva več osamljenih hiš in manjših vasic. Pot je še naprej slikovita. Pripelje naju na makadamsko cesto, kjer je razpotje. Odločiti se morava kam – levo navzdol v bližnji Khudi ali desno v vas "velikega šefa". Do tja je menda uro hoda in jutri zjutraj uro nazaj???
Greva ali ne greva? sprašuje vodič.
Hmm, ne vem... Dolg ovinek je to. A obljubila sva, da prideva... neodločno odgovorim.
Cincanje prekine vodič, ki zavije desno. Tiho stopam za njim. Čez dobre pol ure prispeva do manjše hiše.
To je dom "velikega šefa". reče vodič. Tu naj bi živel njegov oče, a danes je hiša prazna in zaklenjena, čeprav smo zmenjeni, da prideva.
Ura je pol štirih popoldne. Sediva na klopi pred hišo in čakava. Čez četrt ure priraca do hiše ostarel, suh moški, ki na prvi pogled izgleda zelo betežno. Odklene vrata. To je torej njegov oče?
Kaj ko bi šla naprej. Tukaj ne vem, če bova dobila za jesti... mi čez nekaj časa predlaga vodič.
Zdaj, ko sva tu, pa bi šla naprej? ga začudeno vprašam.
Še dobri dve uri nazaj mi je rekel, da hrana ni problem, da bo on skuhal. Na sumu ga imam, da ga žuli nekaj povsem drugega. Tu ni rakšija.
Kasneje se je izkazalo, da sem imel prav. Zvečer je prosil domačina naj mu prinese steklenico in mu stisnil v pest nekaj drobiža.
Še vedno ne vem ali bova ostala tu ali greva naprej zato rečem vodiču naj se odloči in mi pove kako in kaj.
Tu bova ostala. mi sporoči po kratkem pogovoru z domačini. Skuhala bo ena izmed deklet, spala pa bova v sosednji hiši.
Večer v krogu družine je bil prav prijeten. Na videz betežni oče je bil vseskozi živahen. In ko sem izvedel še za njegova leta – spoštljivih 77 jih šteje – sem v hipu spremenil svoje mnenje o njegovi betežnosti. Prav dobro se drži za svoja leta. Če jih bom jaz dočakal in bom še migal, bom prav vesel.
Kljub prvemu čudnemu vtisu sem prav zadovoljen, da sva obiskala dom "velikega šefa".
Hoja 5 ur. Vreme sončno cel dan. Temperatura zunaj 14,9 °C, v sobi 15,5 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji na domu Bal Suyala v vasi Balam Sera (985 m).
Matjaž Čuk