Bojan Ambrožič: Čez mesec dni bom nastopil na Gorskem maratonu štirih občin. Vendar sem v zadnjem času naredil le malo dolgih treningov. Zato ...
... sem moral izkoristiti vreme za vsaj eno daljšo gorsko-tekaško preizkušnjo. Včeraj pa sem za trening moči v nogah odtekel iz Drage na Veliki vrh Begunjščice.
Danes pa je bila končno na vrsti daljša preizkušnja. Zaradi pokalne tekme v gorskem teku v Križentavru nisem nobenega kolega uspel prepričal da bi šel zraven. Tako sem se na pot odpravil sam. Začel sem v Preddvoru, v bližini jezera Črnava. Cilj je bilo priteči domov v vas Ljubno po grebenu prek Srednjega vrha in Storžiča. Če pa bi bilo slučajno še kaj več volje, pa na še kak dodatni vrh v bližini.
Proti Sv. Jakobu nad Preddvorom začnem v zelo umirjenim tempom. Pot je kar strma, sam pa sem se odločil da se na pot odpravim brez pohodnih palic. To predvsem zato, ker me na samem koncu ture čaka dobrih deset kilometrov teka po asfaltu, kjer bi bile palice povsem odveč. Iz istega razloga tudi ne tečem v copatih za gorski tek, kot običajno, ampak v dobro blaženih cestnih copatih. Hkrati sem bil zelo vesel, da se mi včerajšnja “Begunjščica” v nogah prav nič ni poznala.
Od Sv. Jakoba in planinske koče Iskra nadaljujem po grebenu naprej na Potoško goro. Tempo je še vedno zelo rezerviran, saj je cilj še zelo daleč. Nad Potoško goro me v nogah nekaj zbode. Zato sem se odločil da Javorov vrh obvozim. S tem sem si pot skrajšal za 10 minut, kar na tako dolgi turi ni pomembno. Pa vendar je bila psiha potolažena in bolečina je izginila. Pot pa je tu tako lepa in prijetno mehka, da bi človek kar vriskal!
Poleg tega sem dohitel gorskega ultramaratonca Mateja Curka. On je pravzaprav to traso, ki sem jo sam imel sam namen preteči, danes enkrat že premagal in se je po isti poti vračal nazaj. Ker imam rad tekaško družbo, sem sklenil da se mu pridružim, navzlic temu da tempo verjetno ne bo več hiter.
Skupaj zagrizeva v klanec Cjanovce in Srednjega vrha. Moje noge so še sveže in bi kar poletele proti vrhu gore. Vendar se zadržujem, saj vem da se mi lahko kasneje to maščuje. Vreme je tudi v visokogorju prijetno toplo, nisem pa si hotel predstavljati kako vroče je šele v dolini. Med Srednjim in Bašeljskim vrhom je ostalo še nekaj zadnjih zaplat snega, ki jih izkoristim za prijetno osvežitev. Z Bašeljskega sedla nadaljujeva navzgor proti vrhu Storžiča. Spet so noge prave in gredo navkreber kar same od sebe.
Na tej poti že dolgo časa ni več snega. Med tem ko je v Kramarci, ki izstopi iz severne stene tik pod vrhom Storžiča, še vedno precej snega. Celo toliko da jo očitno še vedno plezajo, glede na sveže gazi. S Storžiča sva sestopila “po grabnu” proti Povljam. Vmes sva morala prečiti še eno snežišče, vendar to zaradi južnega snega ni predstavljalo težav.
Potem pa sva nadaljevala po prečni poti na Veliko in nato Malo Poljano. S tod pa še zadnjič strmo navkreber proti Tolstemu vrhu. Matej, ki je imel za sabo že res dolgo turo, je malo pod Tolstim vrhom sestopil proti Gozdu. Sam pa sem nadaljeval naprej po grebenu prek Tolstega vrha in Kriške gore. Vztrajnost se me je poplačala z lepim razgledom na Storžič in nasploh prehojen greben. S Kriške gore sem po markirani poti sestopil do Zavetišča v Gozdu. Do sem sta me nadmorska višina in pa rahel veter ščitila pred vročino. V dolini pa ni bilo nobene potuhe. Sonce je pripekalo in moral sem priti dvakrat več kot pred tem. Zato sem si obnovil zaloge vode preden sem se lotil še zadnjega (najdaljšega) kosa poti proti domu.
V Križe sem sestopil kar po cesti, potem pa sem po bližnjici pod glavno cesto vzpel v vas Kovor. S tod pa sem imel le še 7 km dobro poznane poti do doma. Z vsakim korakom je pogled nazaj prijetnejši, saj sta bila Kriška gora in Storžič vse bolj oddaljeni točki; razgled na katerega sem gledal s ponosom. Res sem užival, ker mi je uspelo tako z lahkoto.
GPS mi je nameril 32,4 km ter 2950 m vzpona ter 3010 m spustov; se sprašujem le zakaj je tura minila tako (pre)hitro.
Še dobro da greva jutri spet v hribe.