Gorenjski glas - Franc Ekar: Janez Korošec se je rodil osmega junija 1924 na Koprivniku v kmečki družini z desetimi otroki. 
Bohinjske novice - Petra Lotrič Ogrin.
Doma na kmetiji je ostal vse do maja leta 1943. leta. Takrat je bil »nasilno« mobiliziran, poslali so ga na vzhodno rusko fronto, kjer je bil že kmalu ranjen in so ga poslali na zdravljenje v severno Nemčijo. Od tam mu je uspelo pobegniti in se je novembra leta 1943 vključil v NOB. Najprej je deloval kot ilegalec in nato v Bohinjsko-jeseniškem odredu in Prešernovi brigadi. Po vojni je zaključil gimnazijo in višjo prometno šolo, v Sremski Kamenici pa je opravil še višjo vojaško oficirsko šolo. Služboval je na pomembnih položajih. med drugim je bil podpredsednik Skupščine občine Koper in Piran, namestnik direktorja Alpetourja v Škofji Loki in direktor direkcije za investicije v Narodni banki Slovenije, kjer je sklenil poklicno kariero, se upokojil in se vrnil nazaj v Bohinj - najprej v Ribčev Laz in nato na rodni Koprivnik. Tam je začel delati na svoji kmetiji in v Agrarni skupnosti Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik, ki ji predseduje že daljše obdobje. Pred tridesetimi leti se je aktivno vključil v Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju. Njegov planinski začetek sega v sedemdeseta leta. ko se je porodila pobuda, da bi ob 200. obletnici prvega vzpona na Triglav »srčnim možem« postavili spomenik. Janez je prepričal odbor za postavitev spomenika na lokaciji, kjer stoji še danes. Tudi ko je akademski kipar Kalin zavrnil ponudbo za izdelavo spomenika, je bil Janez tisti, ki je rešil »zadrego« in za to pridobil svojega prijatelja, akademskega kiparja Stojana Batiča. Janezova zasluga je bila tudi ta, da je za postavitev spomenika »nabral« denar v takratnih gorenjskih občinah. Društvo vodi že trideset let, pomembna je bila njegova vloga pri ureditvi helikopterske baze na Pokljuki za oskrbovanje planinskih postojank. Med neuresničene želje uvršča tisto, ko jim ni uspelo kupiti razpadajoče bivše osnovne šole na Gorjušah za namene planinskih dejavnosti.
Janez Korošec se je kot bohinjski domoljub in velik kopivniški patriot prizadeval za domači kraj in za to, da se domačini ne bi odseljevali. Kot predsednik krajevne skupnosti Koprivnik - Gorjuše je znal aktivirati krajane in pridobiti sredstva za urejanje krajevne infrastrukture. Odmevno je bilo praznovanja 200-letnice koprivniške »fare« z množico kulturnih dogodkov in postavitvijo doprsnega kipa Valentinu Vodniku, gradnja nove sirarne na planini Zajavornik ... »Vedno je bil na prvem mestu javni interes in javno dobro. Vsa hotenja in želje pa žal niso bile uresničene zaradi merjenja moči, navzkrižnih interesov in politike,« je ob devetdesetletnici dejal Janez, ki se je vedno močno zavzemal za to, da bi tudi Slovenija uvedla status gorske vasi. Že desetletja je član Lovske družine Nomenj - Gorjuše. »Na vesti« ima le enega uplenjenega gamsa, po tem pa puške na divjad ni več nameril. Pri lovu ceni tradicionalnost, novodobni lov, ki se vse bolj oddaljuje od prvobitnosti, ga ne navdušuje.
Franc Ekar
90 let Janeza Korošca
Bohinjske novice - Petra Lotrič Ogrin: Osmega junija 1924 se je na Koprivniku rodil Janez Korošec. In osmega junija letos je praznoval 90. rojstni dan.
Rodil se je v kmečki družini z desetimi otroki. Na Koprivniku je preživljal otroška, osnovnošolska leta in mladostniška leta, dokler ga niso maja 1943 še ne 19-letnega z drugimi mladimi fanti mobilizirali Nemci in ga poslali na rusko fronto. Tam je bil kmalu ranjen in poslali so ga na zdravljenje v severno Nemčijo. Po nekaj mesecih je dobil bolniški dopust, a je na poti pobegnil in se že v septembru istega leta aktivno vključil v narodno osvobodilni boj.
Po vojni je v Sremski Kamenici zaključil višjo oficirsko šolo, njegov čin je rezervni major. Vojaški poklic ga ni veselil, zato se je leta 1947 demobiliziral in začel svojo bogato službeno pot, katere rdeča nit so bili ves čas gospodarstvo in investicije.
Po odhodu iz vojske je postal okrajni odbornik okrajne skupščine Radovljica in sekretar okrajnega odbora OF v Radovljici, ki je pokrival območje od Podnarta do Rateč. Potem je v Ljubljani prevzel funkcijo pomočnika sekretarja za ljubljansko oblast odbora OF, kasneje Socialistične zveze. Ta je prav tako pokrivala zelo veliko območje, v njem so bili celo Postojna, Tržič, Kamnik, Celje. Nato je prišel nazaj v Radovljico, a so ga kmalu poslali v Koper, kjer je bil v Šmarjah izvoljen za občinskega odbornika in podpredsednika občinske skupščine Koper in predsednika Socialistične zveze občine Koper, ki je imela že takrat okrog 40.000 prebivalcev. Tam je ostal tri leta.
Ko je odšel župan Pirana v službo v Ljubljano, je Korošec kandidiral na volitvah v Piranu, kjer je bil izvoljen za podpredsednika občinske skupščine in predsednika tamkajšnje Socialistične zveze. Ko so se Socialistične zveze ločile od oblasti, jo je zapustil in ostal le podpredsednik občinske skupščine. Občinska skupščina je imela dva podpredsednika, poleg Korošca še g. Zaharijo, kije bil španski borec in je - skrbel za politične organizacije. Korošec pa je bil odgovoren za gospodarsko področje.
Za enega največjih dosežkov v času službovanja na obali si šteje, daje brez odpuščanj saniral propadlo tovarno sesalcev in dušilcev v Šmarjah pri Kopru. Okoli 100 delavcev je šlo naprej v Tomos in Delamaris. nihče ni ostal brez dela.
V Piranu je bil 11 let. »Prvi smo zagnali gradnjo stanovanjskih blokov pri Portorožu. Piran je bila bogata občina, tam je bila Splošna plovba s približno 2000 zaposlenimi, rudnik Sečovlje, soline z velikimi dohodki in tudi več kot sto počitniških domov. Te sem večkrat obiskal in jim dostavil kakšen račun za komunalne prispevke. Potem pa smo pri občini oblikovali sklad za negospodarske investicije prav za te počitniške domove,« se spominja svojih dosežkov.
Nato je leta 1962 odšel nazaj na Gorenjsko, nekaj časa je bil komercialni direktor v ljubljanskem podjetju v Šiški, ki je izdelovalo pipe.
Nato se je zaposlil v Transturistu v Škofji Loki kot vodja gospodarskega odseka - skrbel je za nabavo in investicije. »Takrat smo na Gorenjsko pripeljali prve avtobuse in tovornjake znamke Mercedes, kar okoli sto jih je bilo, pri Daimler-Benzu sem bil poznan kot dober kupec, prav tako pa v TAM-u v Mariboru. Tako smo imeli včasih v Transturistu okoli 300 avtobusov in približno toliko tovornih vozil, večinoma nemške znamke Mercedes. Gradili smo tudi hotele - tudi te gradnje sem imel ‘načez’. V tistem obdobju sem začel dajati poudarek bolj na Bohinj, začel sem se ozirati v domače kraje. Takrat se je gradila Kobla. Pomagal sem tudi, da so se na Voglu začele graditi žičnice in vlečnice ter da se je obnovila gondolska žičnica. Obnovili smo hotel Zlatorog, zgradili bazen in depandanso, prav tako smo obnovili hotela Pod Voglom in Bellevue ter jima zgradili depandansi. Zgradili smo penzion Triglav v Stari Fužini, popolnoma prenovili Šport hotel na Pokljuki in mu zgradili prizidek z bazenom, obnovili penzion Jelka na Pokljuki, zgradili večstanovanjski objekt z restavracijo Bistrica na Bohinjski Bistrici, kjer je sedaj pošta. Bil sem tudi v ožji skupini, ki je vodila izgradnjo Kulturnega doma Joža Ažmana,« našteva, pri katerih investicijah v bohinjski turizem vse je sodeloval.
Na koncu svoje kariere je bil zaposlen v Narodni banki Slovenije, kjer je tri leta opravljal delo v. d. pomočnika za splošne zadeve in bil odgovoren za investicije. Večinoma seje ukvarjal s področjem gospodarstva. »Čas je bil takrat primeren, sodelavci vzorni in marsikatera reč nam je uspela, ki se danes podira. Hoteli so zaprti, na mojo veliko žalost. Vse gre, kot ponavadi rečemo, ‘cugrunt’ in ne vem, kje se bo ustavilo,« se razočarano spominja boljših časov, ki so trajali približno do leta 1985, ko seje »zaključila zlata doba napredka in splošnega preporoda Bohinja, zlasti turizma,« pravi.
Po upokojitvi v začetku 80. let prejšnjega stoletja si je na Ribčevem Lazu naredil hišico. Kmalu sta se z ženo Evgenijo preselila nazaj v njegovo rojstno hišo na Koprivniku. Takoj se je tudi vključil v lokalne organizacije in postal predsednik PD Srednja vas, kar je po 30 letih še vedno. Potem je predsedoval Agrarni skupnosti Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik in ostaja v njej še vedno aktiven član. Bil je izvoljen za predsednika skupščine Krajevne skupnosti Koprivnik-Gorjuše, kasneje sveta KS, in potem še predsednik Zveze borcev KO Koprivnik. »Lobistično bi temu rekli, da sem obvladoval Zgornjo dolino,« se pošali.
Vendar za Koprivnik in Gorjuše ni skrbel le v času po upokojitvi, ampak že ko je služboval v Radovljici. Takrat seje posvetil izboljšanju infrastrukture. Z Mirom Ogrinom in Koroščevim Jankom so zakoličili traso vodovoda in določili mesto vodnega rezervoarja pri Goričarju. V istem času je pridobil sredstva za dvig šolske stavbe na Koprivniku. S pomočjo finančnih sredstev okraja Radovljica je poskrbel za elektrifikacijo v obeh vaseh. Tik pred selitvijo na Primorsko je poskrbel še za primarni cevovod na Koprivniku.
S prevzetjem položaja predsednika KS je takoj pričel z asfaltiranjem cest v vasi in med vasmi. Takrat so dobile asfalt ceste Podjelje-Koprivnik, Koprivnik-Goreljek, ceste proti Požrvu, Grabnarju, na Spod nje Gorjuše, k Vršičniku, K Sušniku, Vrtačarju in še kam. Gorjuše in Koprivnik sta dobila novi avtobusni postaji, ki jih do takrat ni bilo. Obnovljeno je bilo celotno električno omrežje, v obeh vaseh sta bila postavljena prostostoječa transformatorja in najmanj 30 obcestnih svetilk.
S sredstvi takratne Občine Radovljica in države je poskrbel za izgradnjo treh zajetij pitne vode. Istočasno je bila iz Podjelja pripeljana voda do rezervoarja pri Anžiču in dotedanja pešpot je bila spremenjena v asfaltirano cesto. Uredilo se je nekatere manjše vodne izvire - nad Vogarjem, pod Robom, pri Ličefu, zajetje pri Načestu, dvojno črpanje in rezervoar nad Zahlevarjevo hišo itd. Na Gorjušah je bil zagotovljen odličen vodni vir in zgrajeno črpališče, ki danes napaja celotno vas. Zaradi pogostih poplav je dal urediti in očistiti graben čez Koprivnik.
Na planini Zajavorniki je KS pod njegovim predsedovanjem na lastno pobudo priskrbela vse papirje in sredstva za izgradnjo nove sirarne. Ob tem so uredili tudi celotno planino. Koprivnik je dobil novo mrliško vežico, na novo urejeno pokopališče. Pred praznovanjem 200-letnice koprivniške fare pa so obnovili zunanjost farne cerkve in stopnišče na kor. Poskrbeli so tudi za izgradnjo telefonskega omrežja, pred kratkim pa še za širokopasovno omrežje za več kot sto naročnikov.
Krajevna skupnost seje pod vodstvom Janeza Korošca angažirala tudi pri razvoju društvenih dejavnosti. Tako imajo danes svoje kulturno, turistično in športno društvo. Eni prvih v Sloveniji so začeli uspešno izvajati državni projekt Celostni razvoj podeželja in obnova vasi (CRPOV), za kar so prejeli posebno priznanje.
Posebej je ponosen še na dva dosežka. Prvi je izjemno uspešno praznovanje 200. obletnice koprivniške fare leta 1993, katere organizacijo je vodil osebno. V čast si šteje, da mu je takrat uspelo zanjo zainteresirati najvišjo slovensko kulturno, politično in cerkveno javnost. Na praznik so prišli predsednik države Milan Kučan, ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, inšpektor Inšpektorije sv. Cirila in Metoda - Ljubljana, slovenskega salezijanskega reda, Stanislav Hočevar, akademiki prof. dr. Matjaž Kmecl, prof. dr. Jože Toporišič, predsednik SAZU prof. dr. France Bernik.
Drugi je postavitev spomenika Štirim srčnim možem na Ribčevem Lazu. Zanj je zbral vsa potrebna finančna sredstva ter skupaj z urbanisti, arhitekti in takratnim predsednikom Planinske zveze Slovenije dr. Mihom Potočnikom določil lokacijo spomenika. Za izdelavo spomenika je naprosil svojega prijatelja, znanega slovenskega kiparja Batiča. Odkritju spomenika so prisostvovali sam predsednik takratne jugoslovanske vlade in celotno politično in kulturno vodstvo Slovenije. Za vodenje tega projekta mu je predsednik PZS podelil posebno priznanje.
Pred približno desetimi leti je s pomočjo finančnih sredstev Planinskega društva Srednja vas uspel ponovno zagnati kar nekaj let zaprte Bohinjske mesnine in klavnico. Pri pridobivanju finančnih sredstev za obnovo obrata je zastavil celo lastno premoženje, a seje moral na koncu po dolgih pogajanjih vseeno dogovoriti s Škofjeloškimi mesninami za prevzem mesnopredelovalnega obrata v Bohinju. Njegovo zadovoljstvo, da ves trud le ni bil zaman, je danes veliko, saj je škofjeloško podjetje bohinjskega ponovno postavilo na trdne temelje.
Po vsem zapisanem ne preseneča dejstvo, da je Janez Korošec iz rok predsednika Republike Slovenije Milana Kučana dobil visoko državno priznanje za svoje delo v širšem slovenskem prostoru, predvsem pa za uspehe v Bohinju.
Besedilo in fotografiji Petra Lotrič Ogrin