Dotik: Ni vse za vsakogar, vendar vsak najde nekaj zase. Brez ljudi pa ne gora in ne dolina nimata tistega čara in pravega žara.
Tri podobe v eni dolini - srednja pot
Glinščica ima lepo notranjost, njena zunanjost vabi ljudi, da nekaj začutijo v sebi. Tako kot gore tudi doline niso lepe same po sebi, privlačne postanejo šele v prisotnosti pristnih ljudi in otrok, razigranih v srcih. Njene prostorske dimenzije niso primerljive z velikostjo naftnih skladišč v bližini, a ker čas tam nima prave veljave, lahko v njej ljudje začutijo vzporedne razsežnosti bivanja.
Dolina ima različno lepe poti, kajti ena je lepša od druge, vsaka je zanimiva po svoje ali pa isto vsebino pokaže drugače. Začenjam v Zabrežcu in mimogrede se ustavim pri Jezeru. Poldne je, toplota zgodnje pomladi prija telesu. Z letnimi časi se spreminja osvetlitev doline, stebri se spreminjajo v sencah, črno bele podobe sten nikdar niso enake.
Nisem še na robu razgledišča, ko v spremstvu dveh moških prikoraka iz stene do ušes oborožena osmerica deklet, vse so že v zrelih letih, vsa navdušena nad spopadom s steno. Ne vem, koliko so uživale z vpenjanjem vponk, koliko veselja jim je privabilo na obraze otipavanje raskavih skal, a med fotografiranjem so nasmejane, podaljševale bi ga, če jih želodčki ne bi opomnili, da tudi oni potrebujejo nekaj pozornosti.
Zbrale so se na FB in se izbrale iz različnih krajev Slovenije. Večina ima konspirativna imena, na primer Potratna potica. Lep začetek izleta je bil to, tako ali drugače. Med poziranjem nas ni zmotila niti starejša gospa, glasno opominjajoč, naj nje nikakor ne fotografiram. In ker se sprva zanjo nismo zmenili, me je morala ogovoriti še večkrat.
K vodi se spuščam ob poševnih in položnih plasteh skalovja nenavadnih oblik, te mi utrip srca uravnajo na naravo. Kjer se ta zanimivi skalni greben spaja s strugo, je izpostavljena skala, ki jamči za odličen razgled in ugodno počutje. Na njej sedi mož, miže gledajoč sonce, razkrivajoč mi, kako bi zvečer rad opazoval komet, če le nebo ne bo oblačno.
Kot otrok bi rekel, da grem po levi navzgor, a so me strokovnjaki za opise poti prepričali, da hodim po orografsko desni. Ker se nisem opredelil za levo ali desno, ampak sem izbral sončno stran in srednjo pot, bom dolino doživel po sredi pobočja, globoko pod sprehajalci in visoko nad vodo.
Skozi presvetljen gozd in grmovje pridem do gladko zaokroženih sten. Pričakujem, da bom srečaval alpiniste, tiste alpiniste, ki radi hodijo v vrtec, plezalni vrtec, pri vrveh pa zagledam otroke. Trije sončki so, vihravi lasje razkrivajo veliko veselje. Igrivi otroci so v strmini enako spretni kot mestni v peskovniku. Opazujem jih, kako razigranost stopnjujejo. Da le ne bi popustila pozornost, na kateri visi njihova spretnost.
Dan neslišno odteka, dolina se podaljšuje, občutek za čas je izginil kmalu po začetku poti. Večkrat sem že stal na vrhu slapu, a ga nisem znal doživeti najbolje. Ko danes ponovno poskušam, poslušam človeka, ki se je v jamarski opremi trudil posneti vodo sredi največjega padca. Po dolgih sencah vidim, v dolini so se zlile v eno, da je dan postal kratek. Poženem se v hrib, lovim zadnje trenutke, postavljam piko na i tega izleta.
Na nekdanji trasi ozkotirne železnice so še redki miru polni sprehajalci, skoraj vsi opazujemo sonce, ki izgineva za oblaki. Končno je prišel čas za spoznanje, zakaj dolina ni primerna za vsakogar, kajti v njej srečavam same čudovite ljudi.
Iztok Snoj