Delol - Grega Kališnik: Šport, pri katerem odločajo možgani
Mia Krampl med odločilnim in tisoči načrtovanih plezalnih gibov na steni proti olimpijskemu Tokiu.
Bilo je konec predlanskega leta, Janja Garnbret se je kot svetovna prvakinja neposredno uvrstila med potnike v Tokio, za drugo slovensko mesto sta se borili Mia Krampl in Lučka Rakovec, najboljši prijateljici. V francoskem Toulousu se je dogajala težko ponovljiva drama, odločal je gib, solze sreče so se mešale z onimi nesreče, nastop na olimpijskih igrah pa si je zagotovila Kramplova.
»Po Toulousu sem si vzela tri tedne pavze, bil je konec sezone, s trenerjem Anžetom Štremfljem sva naredila plan za olimpijske igre.« Prišel je covid in načrt je ostal v bistvu isti, samo podaljšal se je za eno leto, pove 20-letna Golničanka.
Težji od novice, da Tokia ne bo, je bil zanjo čas, ko se je o vsem skupaj ugibalo: »Ko nisem vedela, ali imam cilj, ga nimam pred seboj, kdaj ga imam ...«
Preberite še
Ko je bilo določeno, da bo Tokio leta 2021, je bila malo razočarana, a si je oddahnila.
Ob izgubi, umiku cilja, motivacija pade? »Najprej je bilo čudno, občutek, da imam še res veliko časa, a ne bi rekla, da so bili treningi slabši, da je motivacija padla.«
Pičlo tekem
Lani so imeli profiji samo eno tekmo svetovnega pokala v težavnosti in evropsko prvenstvo, a Mia je oboje izpustila. »Ker sem se odločila, da bom trenirala samo hitrost in balvane, kjer se mi je zdelo, da imam še veliko rezerve.« Tekem ni pogrešala.
Da jih je še kako, pa ji je postalo jasno letošnjega aprila na svetovnem pokalu v balvanih v švicarskem Meirengenu, »začutila sem spet tekmovalni duh, pa kako je to fajn, zato se bo zdaj težje odločiti, katere tekme bom izpustila. Rada bi šla na tekmo v Ameriko, a bom ostala doma in trenirala.«
Vsa leta je Kramplova daleč najmočnejša v težavnostnem plezanju, a napreduje tudi v balvanih. Leta 2019 je bila na eni od tekem svetovnega pokala tretja, v Meiringenu letos 15.
Na olimpijskih bodo podelili kolajne le za kombinacijo hitrosti, balvanov in težavnosti. O (ne)spornosti tega je bilo že veliko pretresenega: »Tako je pač tekmovanje, treniram vse tri discipline, tudi fajn mi je. Me ne moti, bi mi bilo pa v redu, če bi lahko tekmovala tudi v posamičnih disciplinah.« Recimo samo v težavnosti.
Hitrost vključuje tudi veliko dinamičnosti in koordinacije, kar mi bo pomagalo pri balvanih.
Mia Krampl
Po letu premora težko reče, kam realno sodi, dobro je, da pripravljenost lahko preverja na pogostih reprezentančnih treningih. Prihodnji mesec jo čaka svetovni pokal v težavnosti in balvanih v avstrijskem Innsbrucku, sledi svetovni pokal v švicarskem Villarsu, »mislim, da hitrost in težavnost«, potem pa bodo olimpijske igre tako blizu, da se bo raje posvetila treningu.
Hitrost
Hitrost je disciplina, ki je pretresla plezalski svet. Na eni strani so specialisti, izrazito šibki v drugih dveh disciplinah, balvanisti in težavnosti plezalci pa sila zaostajajo v hitrosti: »Ko sem začela trenirati hitrost, sem res zaostajala, a v zadnjem letu napredovala, hitrost vključuje tudi veliko dinamičnosti in koordinacije, kar mi bo pomagalo pri balvanih.« Hitrost, pravi Mia, ni povsem nepovezana z balvani in težavnostjo.
»Dobiš surovo moč in dinamičnost, gibe moraš znati povezovati ...« Odkar jo trenira, hitrostne plezalce veliko bolj spoštuje, »ko vidiš, koliko časa moraš vložiti za res majhen napredek«. Ne glede na vse, za res dober rezultat mora čim bolje obvladati vse tri discipline.
Največ Mia trenira v kranjskem, Štremfljevem centru FA, First ascent. Skoraj vsak vikend se sreča z reprezentanco. Tudi kdor ne gre v Tokio, ima motivacijo. Tekem je veliko, letos je po olimpijskih igrah še svetovno prvenstvo.
So za Kramplovo olimpijske igre vse ali ena od tekem? »Oboje, vse ali nič in tudi ena od tekem.« Seveda bo Tokio vrhunec leta, a pomemben ji je tudi vsak svetovni pokal, »med tekmovanji nočem delati prevelikih razlik«. Glede Japonske ne želi imeti pretiranih pričakovanj, »ker te lahko hitro pokopljejo, si pod stresom, in če ne dosežeš, kar si pričakoval, si lahko zelo razočaran.
Moj cilj je res dobro odplezati v formi, v kakršni bom, in se mi zdi, da če bom dala vse od sebe, bo tudi rezultat dober.« Na tekmovanjih utegne biti Kramplova zelo energična, lahko pa vsaj na zunaj povsem mirna, »odvisno od dneva«.
Skala za dušo
Skala? Ima jo zelo rada, »plezanje v skali je veliko pripomoglo k temu, kakšna plezalka sem zdaj«. Med tekmovalno sezono za plezanje v naravi, skali, ni časa, če hoče nastopati v dveh disciplinah, kot do zdaj, v balvanih in težavnosti, »je res veliko treningov, tekem in je težko najti čas za kakšne projekte zunaj, si pa po koncu sezone zelo rada privoščim kakšen daljši trip v skalo«.
Mia Krampl je začela plezati pri šestih, zdaj ima plezalne treninge petkrat na teden, »v pavzi naredim kakšen krajši strečing, enkrat ali dvakrat na teden imam tudi kondicijske treninge na štadionu, kjer delam predvsem za eksplozivnost nog«. Poskoki, šprinti, pri hitrostnem plezanju so močne, eksplozivne noge zelo pomembne, pove, »še pred dobrim letom skoraj nisem delala vaj za noge, zdaj me je olimpijska kombinacija prisilila, da sem vključila tudi ta trening«.
Prevelika pričakovanja te lahko hitro pokopljejo, si pod stresom,
in če ne dosežeš, kar si pričakoval, si lahko zelo razočaran.
Ne gre za delo nog kot pomembnega elementa plezanja, ampak za surovo moč. Poleg osnovnega plezalnega treninga imajo v pripravljalnem obdobju tudi treninge za moč, sklece, zgibe ...
V plezanju odloča – kateri del telesa? »Se mi zdi, da možgani, ki povezujejo roke in noge.« Ne bi mogla reči, doda, da odloča en del, pač vse telo.
<> Plezanje je v Sloveniji v izrednem razcvetu. Rekreativcem svoj šport Mia Krampl priporoča, »ker sodeluje res vsaka mišica, je šport, ki pozitivno vpliva na vse telo, poleg tega moraš ob plezanju razmišljati, kam boš dal roko, kam nogo, s čimer krepiš možgančke. Plezanje spodbuja kreativnost.«
Kdaj začeti plezati, je po njenem odvisno od posameznika, po klubih se vpisi začnejo od šestega leta naprej, »a tudi če otrok začne plezati pozneje, ne pomeni, da ne bi mogel postati profesionalni športnik. Ne nazadnje gre najprej za igro, ne za resne treninge.« So primeri, ko je nekdo začel tekmovati po desetem letu in priplezal v svetovni vrh.