Med Grintovci - Janez Volkar: Ob dvajsetletnici nesreče (5. junija 1971) v Zobu Kalške gore (takrat še v Čmaževskem turnu, ker nismo imeli razčiščenih zemljepisnih pojmov) sem nameraval s prijatelji in znanci pri spominski plošči ob vznožju severovzhodnega raza prižgati svečko in povedati nekaj o tem dogodku.

Pa je bilo takrat »prevroče« in tudi v nekaj naslednjih letih se nam ni izšlo … Zdaj se že vrsto let na spominski pohod vsako leto odpravimo na Okrešelj. Da se ne pozabi, sem poiskal delovni osnutek in ga vsebinsko nepopravljenega pripravil za objavo.

Začel bom z »Miha, se te še kdaj spomnimo?«.
Dobrodošli vsi, ki ste danes prišli, ki se poznamo, ki se včasih pogledamo tudi grdo, ki se srečamo v hribih ali kje drugje, ampak vsi smo vendarle še tu – na tem svetu. Danes smo torej tukaj zato, da se spomnimo prijatelja. Mnogo jih je, ki so pozabili, da je bil med nami, nekaj nas je, ki si ga še prikličemo v spomin. In če pridemo sem gor pod Kalško goro do plošče, smo gotovo kar nekaj časa preživeli z njim. Potrebujemo kar nekaj volje, pravzaprav vsako leto več, da pridemo do sem. Med hojo smo se z mislimi preselili dolga leta nazaj, v čas, ko smo bili še skupaj.

Z Mihom nisva bila velika prijatelja, tudi ne dolgo. Toda poznala sva se – kot soseda – kar nekaj let. Skupaj smo smučali in predvsem skakali na Španovem bregu in na Medvedovem vozili smuk, skupaj smo hodili za Tunjščico lovit ribe. Kateri od nas ali naših otrok danes še smuča na takih položnih hribčkih, kdo sploh še pomisli na divji ribolov?
Skupaj smo čez poletje – za denar! – čistili vodne rezervoarje in kopali temelje za bajte na Veliki planini. Z Ljubom smo nekoč po opravljenem delu popoldne odšli proti Korošici. Koča je bila zaprta, prespali smo v mrzli in vlažni zimski sobi. Naslednji dan smo bili že zarana na vrhu Ojstrice. Na Britofih, ko smo že sestopili z Babe, smo si v zlati kovinski posodi za hrano spekli jajca. Olje smo pridobili iz pločevinke sardin. Kaj drugega za pod zob nismo imeli. Ko smo se čez Sukalnik po snežiščih prebijali na Sedlo, smo v zahodni steni Planjave slišali plezalce – Lojzeta, Penz'lna in Tineta. Po daljšem opazovanju sva si, medtem ko sva čakala tretjega, rekla: to bo nekaj za naju, to morava poskusiti!

Jeseni tistega leta sem se vpisal v plezalno šolo. Kadar sva prišla skupaj, sva se pogovarjala o hribih in zlasti o plezanju. Za Miklavža sva se odločila, da greva na Planjavo. Za vsak slučaj sva vzela s seboj kratko vrv, par vponk in kladivo. V Repovem kotu sem privlekel na dan opis smeri Nad slapom, ki so jo prvič pozimi preplezali najini takratni idoli Jožica Trobevšek, Jože Grabljevec, Pavle Šimenc in Tone Škarja. Kar hitro sva jo našla, najino smer namreč. Po nekaj skrajšanih raztežajih pa ji nisva več sledila, saj so se na nekem pomolu vse pametne razčlembe končale. Edino možnost je ponujala previsna poč, vrh katere sva že slutila konec težav. Nazaj nisva hotela, pa tudi težko bi prišla do vznožja s tistim koncem vrvi, zato je Miha poskusil. Po poči. In uspel. V nadaljevanju sva se znašla na strah zbujajoči nagnjeni plošči s podprijemi, ki pa je bila v primerjavi s počjo le za malo malico. Iz stene sva na Planjavske zelenice stopila pozno popoldne. Do vrha je bilo še daleč. Sam sem se obotavljal, ker sem poznal bližnji lovski prehod nazaj v Repov kot, on pa je odločno in brez besed zastavil korak proti vrhu. Sneg je bil trd, a se je dalo hoditi brez derez. Napredovala sva hkrati in globina pod nama je rasla. Sonce je že počasi tonilo za Kalško goro in sneg je postajal zelen, skale pa so posinjele. Nenadoma je vsa okolica zažarela v škrlatnih barvah. Še midva sva bila rdeča – malo od hoje, malo pa od zahajajočega sonca. Naslonjena na predolga Titanova cepina sva nemo poslušala zadnje takte simfonije zahajajočega sonca. Nisva si imela kaj povedati, govorila sta najina pogleda. Ko pa je sonce zamrlo, je nenadoma vse postalo sivo-belo. Sopihala sva še nekaj deset metrov in v mraku sva bila na vrhu. V Logarski dolini so že žarele luči. Sestopila sva do Sukalnika in z lanenimi trakovi navezala dereze. Nad nama so se že prižgale prve zvezde. Na Sedlu sva prešerno zavriskala in odhitela za še nekaterimi zapoznelimi obiskovalci v dolino. V gozdu sva si podala roki in si priznala, da končujeva veliko doživetje, da sva se marsičesa naučila in užila neizmerno lep zimski dan. Ujela sva še zadnji avtobus iz Bistrice. Doma ni nihče podrobno spraševal, kje sva hodila ves dan. Izdala naju je drobna novička v Alpinističnih novicah naslednji četrtek, ki je razkrila drugo ponovitev smeri v Planjavi. No, po tisti objavi sva pa morala staršem marsikaj razložiti in obljubiti. Že takrat mi je tura pomenila precej več kot le preplezana smer in dosežen vrh in tudi danes se nadvse rad spomnim tistega srečnega dne.

Po brezskrbni zimi, prebiti večinoma v šoli in malo na velikoplaninskih smučiščih ter v gorah (skupaj sva bila v ledeno mrzlem dnevu na Grintovcu, poskusila priti v gnilem snegu čez Kalce pod JV žleb Kalškega Grebena in v toplem zimskem soncu v Virensovi smeri Kogla), smo z Jetijem in Maričko spomladi tistega leta opravili kratko, a prijetno plezarijo v južnem razu Turske gore. Takrat smo na poti iz Konca s fičkom zadeli v nasproti vozečo simco. Miha je rešitev prometnega zastoja vzel v svoje roke – dobesedno: ker se lastnik z za dinarski kovanec udrtim blatnikom ni hotel umakniti, je poškodovani blatnik namenil »poklepati« kar s plezalnim kladivom. Po izbruhu smeha je trmasti lastnik pred našo številčno premočjo popustil in odpeljali smo se domov.

Po silnem neurju, ko je voda iz Kokrske doline skoraj odnesla spodnjo postajo tovorne žičnice in v njej spečega žičničarja Naceta, sva potem, ko je M'č za silo nakopal stezo, v petek dopoldne markirala bližnjico od spodnje postaje žičnice do nepoškodovanega dela poti – in napravila nepopravljivo napako: tok planincev sva pred jaso V koncu usmerila v gozd. Tako le še poznavalci domačega območja pridejo na jaso, kjer je tako lepo. Par dni kasneje je »kaj upravni tajnik planinskega društva« Stane prosil, da še pred odprtjem koče alpinisti pomagamo usposobiti tovorno žičnico. Zato je bilo potrebno na Kokrsko sedlo prinesti težak in neroden škripec (»grajfcug« po domače). Z Mihom sva ga prinesla na sedlo, France in Marjan pa sta pritovorila še drugo orodje. Da ne bi šel dan v izgubo, sva nameravala splezati še Raz želja, prijatelja pa Gregorinov steber.

Vse je šlo gladko do tistega majavega oprimka na samem razu, na katerega me je še posebej opozoril. Pa vendar se je obesil nanj in se prevrnil nazaj – v prazno. Brez glasu je padel do prvih skal nekaj metrov, ko je topo udaril z glavo nanje in je usnjena motorska kapa padla z glave v graben in plezalno kladivo za njo. Mene je vrv pritisnila k stojiščnemu klinu in mi ožgala dlani. Ko je kamenje utihnilo, sem hitro zabil še en klin. Nekako sem zavozlal vrv, da je ni bilo treba več držati z roko. Ker se ni oglašal na moje klice, sem skušal priti do njega. Najprej ni šlo, ker sem bil omejen z dolžino vrvi od pasu do klina. Zato sem se odvezal in se s pomočjo pomožne vrvice spustil do poličke, ga potegnil nanjo in nekako posedel. Na še en hitro zabit klin sem ga privezal, da je ostal na polički. Grozno rano na glavi sem skušal povezati s povoji, ki sem jih šel iskat nazaj v nahrbtnik na stojišče. Nato sem začel klicati na pomoč, kajti vedel sem za prijatelja v Gregorinu in ljudi na Kokrskem sedlu.

Dolgo, dolgo je trajalo, da so odmevi od sten Jurjevca priklicali Štritofovega Toneta v vznožje Zoba. Vpil je, naj zabijem še kak klin in, ko je videl, da nevarovan plezam po steni, naj se privežem. Takrat sem se šele zavedal, kako nevarno je bilo moje početje in da je bila v mojih rokah in glavi tudi usoda mojega življenja. Takrat sem namreč že več kot samo slutil, da prijatelju pri tako hudih ranah v steni ne morem več kaj dosti pomagati. In v tistih trenutkih ni bila daleč in tuja misel, da bi krivdo, ki jo bom pač nosil s seboj vse življenje, prekinil v enem samem trenutku poguma, nemoči ali strahopetnosti.
Kmalu nato sta prišla na rob stene nad nama še France in Marjan. France se je ob vrvi hitro spustil do mene ter me nadrl, zakaj nisem privezan. Spustil sem ga po moji vrvici pod previs do prijatelja in ko se je vrnil, sem po njegovih orošenih očeh vedel, da gre več kot zares. Sredi stene smo se poslovili, saj zanj nisva mogla narediti ničesar več. Ostala sva sama, zgoraj naju je čakal tretji. Četrti bo za nekaj časa ostal tam – sam.
S Francetom sva ob pritrjeni vrvi splezala na rob stene. Na varnem je name padlo vse, kar sem skoraj celo popoldne držal na neki oddaljenosti nad seboj. Podrl sem se v travo. Kdor je preživljal take trenutke, ve, da se bolečina spremeni v nedimenzionalno trpljenje. Takrat je najhuje. Vsaka ponovitev trpljenja iz bolečine je lažja. Tudi tista ob prihodu v kočo je bila in še ena zvečer med reševalci, ki so prihajali v kočo in so hoteli slišati celo zgodbo. Noč je bila po tabletah kratka, jutranji odhod reševalcev sem nehote zamudil. Ko sem prišel sem dol, se je zgoraj že »dogajalo«. Kamenje je letelo po grabnu, slišala so se odsekana povelja vodje in odzivi opazovalcev od strani. Nato se je začel nori spust Metoda z marinerjem, ki se je končal v grapi šele po osmi podaljšani vrvi. Pot v dolino, ko sta prišla nasproti še Bojč in Janez iz nove smeri v Vežici, je bila zame mučna, a je vseeno prehitro minila. Vedno bližje sem bil namreč težkemu soočenju s svojci, prijatelji in znanci.

Zakaj se je to zgodilo? Zato, ker se take stvari dogajajo. Zato, ker kljub znanju ne upoštevamo izkušenj drugih in vsega naučenega. Zato, ker je tako početje bolj nevarno od početij in bivanja v dolini. In tako se je zgodilo še enkrat, čeprav se mi ne bi smelo, čeprav sem bil po prvem »karambolu« še bolj previden. In to se je dogajalo meni, mojim prijateljem in kasneje tudi mojim sodnikom. »Za napredek so potrebne žrtve,« sem nekoč izjavil in bil označen kot nevaren, ker da je taka miselnost sila nepravilna. Pa je najglasnejši kritik tudi sam doživljal in opisoval trenutke bolečine ob izgubi prijatelja pri pomikanju človeških meja.
Kaj pa zdaj? Najini načrti, segajoči celo na vrh sveta, so bili v hipu preteklost. Niso se nama uresničili. Načrti so ostali le velike želje.

Ko danes ves dogodek lahko obrnemo tako, da ga obhajamo kot okroglo obletnico, kar nekaj prijateljev in znancev iz tistih dni ni več med nami. Odhajali so na vse mogoče načine, konec pa je za vse enak. Le upamo lahko, da ne bomo prekmalu tudi mi na vrsti. Kajti še vedno hočemo tja, kamor želijo naše misli, še vedno hočemo doživeti kaj nenavadnega na neobičajnih krajih. Takšni pač smo. In ne zamerite mi teh nekaj besed in misli, ki niso običajne za take obletnice.
Miha, tebe pa se po vseh teh letih še spomnimo in se te bomo še. Kljub temu, da »mlad umre, kogar gore ljubijo«, ti je v naša srca uspelo prenesti nekaj, česar si imel sam v izobilju in kar nam vsakodnevno daje moč za naprej: ljubezen do gora. Hvala ti.

Jane Volkar