Igor Zlodej: Potem, ko sem 3. julija letos prvič opozoril na skalni podor na vrhu Razorju in s tem povezane nevarnosti za planince in gornike, sem se danes (8. oktober) ponovno podal na goro.
Ker imam rad različne pristope, sem se tokrat odpravil z Vršiške ceste in sicer od »cestarske bajte«. Neoznačena stezica nad Mlinarico je še vedno lepo prehodna. Tam kjer jo je odneslo so narejeni obvozi. Ko pridem v osrednjo grapo Mlinarice se stezica konča, vsaj jaz jo tam vedno izgubim. Vzpenjam se po najlepših prehodih, tu in tam je kak možic. Pobočje dejansko ni zahtevno, pa vseeno sledi rahlo olajšanje, ko pridem na markirano pot, ki povezuje Vršič s Kriškimi podi. Nadaljujem po označeni poti. Zahodno ostenje Razorja je v megli, kljub temu uživam na mojstrsko speljani poti, ki me pripelje na sedlo med Planjo in Razorjem. Na količku s smernimi tablami je tudi tabla, ki označuje aktiven podor, obrnjena pa je nekam proti jugu oz. v smeri Planje.
Grem naprej, markacije so obnovljene. Pred »jamo« pričakujem nadelano pot, pa nič o tega. Vem, da je tukaj čez »šel« ves material od podora, lahko pa ga je tudi ponovno nasulo. Grem naprej, kmalu sem na območju, kjer je pred leti pot zasul drobir jugovzhodnega podora, ki je občasno še zmeraj aktiven. Tudi tukaj ne opazim, da bi bilo karkoli popravljeno. Grem naprej. Višje, kjer se pot obrne proti zahodu je potrebno prečiti podor izpred let, grušča je precej, pot je uhojena in označena z možicem. Nekaj metrov naprej na skali piše STOP, pot je pregrajena z manjšim zidom iz kamenja, markacije pa me usmerijo v desno in navzgor.
Že po nekaj metrih sem pod z jeklenico in klini zavarovanim na novo nadelanim delom poti na vrh Razorja . Zadnje dni je bila ravno o tem odseku živahna debata na hribovskem forumu. PZS je, ko je objavila obvestilo o ponovno odprti poti na Razor zapisala, da je obvezen samovarovalni komplet (SVK) s plezalnim pasom. Nič od navedenega seveda nisem imel s seboj, kljub vsemu sem bil v dobrih dveh minutah čez, pa še namestitev jeklenice in klinov sem si dodobra ogledal. Torej za varno vzpenjanje in sestop je vsekakor priporočljiv SVK, pač tako, kot je za varno prečenje strmega snežišča potreben cepin, včasih celo dereze.
Ker je bil vrh v megli, se le vpišem in grem nazaj dol. Tokrat po stari poti. Če sem prej trikrat prečil nevarna mesta pod podorom, upam, da tudi tokrat ne bo nič padlo dol in res ni nič padlo.
Ampak ali bo vedno tako? Kaj bo prinesla zima? Pol leta po podoru res ni dolga doba, tudi ena zima ne bo pokazala vsega, gore za svoje očiščenje včasih potrebujejo veliko let, ki se lahko štejejo tudi v tisoče, milijone let. Največ obiskovalcev Razorja prihaja s Kriških podov. Osrednji del poti pod sedlom Planja je v območju kar treh še aktivnih podorov. Že za pest debel kamen lahko ubije pohodnika, če pade kaj več je lahko katastrofa, še posebej, če se takrat tam slučajno nahaja večja skupina. Ampak to je šele prvo prečenje pod podorom, do vrha oz. do na novo speljane zavarovane poti so še trije taki prehodi, sicer precej krajši, ampak vseeno nevarni.
Je bilo res treba tako pohiteti z nadelavo nove poti?
Igor Zlodej