Življenje in svet (1933): Letos je 40 let, odkar je bil ta švicarski gorski vodnik v Kavkazu z dvema angleškima hribolazcema, bratoma Lynchema.
Z njima je v Armeniji zlezel na Ararat (5211 m, v stari armenščini: Airarat = arijska planota), ki jo je po svetopisemskem poročilu prvi dosegel Noe in jo zato Peržani imenujejo Noetovo goro ali Kuhi-Nuh.
Tri leta kasneje (1896) je spremljal raziskovalko Bullock-Warkmannovo, ki je s svojim možem lazila po prelazih in lednikih himalajskega gorstva z imenom Dardžiling. Karavana se je povzpela 6000 m visoko, kar je bilo za tačas čudovit uspeh.
Taugwalderjev sloves, potrjen tudi zunaj alpskega področja, je njemu v nesrečo obrnil nanj pozornost newyorške hriboplezavke Ane Peckove, s katero je l. 1908 odrinil v Ande. Prvi zalet na Huaskaran (7000 m) se izjalovi na velikanskih lednikih in človek se nehote spomni Hervieujevega senzacionelnega naziva »l' Alpe homicide«, ljudomorna planina. Drugi sunek se je obnesel, a Taugwalder, ki je z rojakom Gabrijelom Zumtaugwaldom spremil Peckovo, je spotoma izgubil rokavice: ozebel je in odrezali so mu nekaj udov.
Taugwalder, rojen 1868, je danes čuvaj v zermattskem muzeju. Medtem ko je peruanska vlada podelila zlato svetinjo Peckovki za njen junaški čin, se ime njunih vodnikov niti ne omenja. Tak cinizem je precej osamljen v zgodovini hribolaztva, ugotavlja Charles Gos.
K.
Življenje in svet, 24. september 1933