Gorniška potepanja: Nadaljnji vzpon je vedno bolj strm. Če je snega veliko in gazi ni, je med pečinami zelo težko najdi pravo pot. Morda je takrat še najlažji vzpon na vršni greben po plitvi grapi, ki jo prečkamo, preden dosežemo skalnati svet. Potrebne so izkušnje in primerna oprema.
Kjer se postavijo na ogled severni prepadi Košute
Izhodišče za vzpon na Setiče (1922 m) je vas Sele. Iz osrednje Slovenije se lahko do nje pripeljemo čez Jezersko ali Ljubelj. V prvem primeru v Železni 
Kapli zavijemo levo in ob Obirskem potoku ter čez sedlo Šajda dosežemo vas, v drugem pa nas pot vodi skozi Borovlje v ozko dolino Bajdiške Borovnice. Midva sva šla pred vzponom na Setiče čez Ljubelj. Na kranjski strani je sonce toplo grelo, na koroški pa je gosta megla »sedela« dvesto metrov višje in preprečila fotografiranje Vzhodnega žleba v Palcu, ki se s severnega ustja ljubeljskega predora tako lepo vidi. Pa ravno sem potreboval fotografijo za najstarejšo še izhajajočo slovensko revijo. Še dobro, da je vskočil vedno in na vse pripravljeni odgovorni urednik ...
Obiščite kdaj Sele, pa četudi se ne boste povzpeli na noben vrh v okolici. Vas je še dandanes zelo slovenska. Večina napisov je dvojezičnih, nagrobniki na 
pokopališču so slovenski in tudi sicer boste v vasi težko slišali nemško besedo. Morda le ob pozdravu, če vas bo domačin prehitel in, ne vedoč, da boste odgovorili z »dober dan«, pozdravil po nemško. Na čelu pač nikomur ne piše, odkod je doma, in Selani so, največ po naši krivdi, prepričani, da v njihov kraj pride zanemarljivo malo rojakov s sončne strani Karavank. Žal to ni samo njihov vtis, ampak imajo, vsaj po vpisni knjigi v okoliških kočah in po vrhovih, zelo prav. Severna veriga Karavank, z izjemo dveh dvatisočakov (Obirja in Pece), še ni postala priljubljen cilj večjega števila obiskovalcev iz matične domovine. Mačenski in Psinski vrh, Žingarica, Grlovec, Setiče in še mnogi drugi sredogorski vrhovi, na katere vodijo markirane poti, so zelo prijazni in razgledni. Kot nalašč za družinske po(spre)hode.
Midva sva bila na vrhovih nad Selami že velikokrat in vedno sva se domov vrnila 
z lepimi vtisi. Prvič naju je pot zanesla v Sele že pred dobrimi desetimi leti. Spomnim se, da sva v vaški gostilni zelo lepo kramljala s prijazno točajko. Po njenih začetnih vprašanjih, od kod sva doma in kje vse sva že bila, ji je, ob sicer zelo lepi slovenščini, ki se je ne bi sramoval marsikdo, ki živi v Sloveniji, zmanjkalo besed za »tisto, s čimer se jé«. Ker se ni mogla spomniti pravilnega izraza, je rekla:
»Pri nas temu rečemo bištek.«
»Tudi pri nas doma ne rečemo nič drugače,« sva ji odgovorila z nasmehom na obrazu.
»Jaz sem pa mislila, da me ne bosta razumela,« je hitela pojasnjevati.
Nemških popačenk je tudi pri nas toliko, da smo se potem še lažje pogovarjali. Žal ali k sreči, pa naj presodi vsak sam. Brez skrbi, tudi do slovenskega bišteka (jedilnega pribora) smo prišli, a dolga leta in stoletja tujih gospodarjev so pri majhnem narodu pač pustila svoje posledice.
V vasi zraven stare in nove cerkve stoji spomenik selskim žrtvam. Domoljubje so Selani drago plačali. Že leta 1920 so z veliko večino (97 odstotkov) glasovali za Jugoslavijo, med drugo vojno pa so se tudi uprli okupatorju. Trinajst domačinov so obglavili na Dunaju. Žalostni spomini so to. Spomini na čase, za katere si želimo, da se ne bi vrnili nikoli več. Pojdimo rajši navzgor. K svobodi. Setiče torej!
Pristop na goro v kopnem ni niti zahteven niti dolg. Drugače je seveda pozimi, ko je krajši dan in so markacije pokrite s snegom. Na lepo gaz ne računajte preveč, vsaj ne čisto do vrha. Severna pobočja so v čislih pri turnih smučarjih (opis si preberite v 55 krat Karavanke), južna pot, po kateri bomo šli mi, pa je zaradi strme stopnje jugozahodno pod vrhom za smuške užitke manj primerna.
Vrh se ponaša z lepim številom poimenovanj. Nemški imeni sta dve: Freiberg – po Hmeliški Borovnici, ki goro loči od Obirja (nemško Freibach) – in Setitsche. 
Ta nemški zapis in izgovorjavo smo mi poslovenili v Setiče. Seveda nam to ni ravno v čast. Po Šašlu se gora imenuje Žetiče, v izgovorjavi domačinov pa, tako piše Klinar, Z'če, ki po njegovem razmišljanju presega zmožnosti izgovorjave nekoroškega Slovenca. Ali Selani res rečejo Z'če, nisem čisto prepričan. Ob vzponu čez najstrmejši del okoli 1600 metrov visoko sva namreč dohitela domačina, ki je, opremljen samo z daljnogledom in palico, »malo pogledal za 
gamsi«. Seveda naju je tudi on pozdravil po nemško, na odzdrav »dober dan« pa v trenutku imel usta do ušes. Precej dolgo smo se pogovarjali. O marsičem. Tudi o imenu gore, na katero smo se vzpenjali. Takrat nisva bila ravno pozorna, kako je izgovoril. Biserka pravi, da se je bolj slišalo Ž'če, meni Z'če, še en navdušeni raziskovalec pa je od druge domačinke slišal Ž'tiče, kar je še najbližje Šašlu. Kakorkoli, več kot očitno je, da Setiče ni najbolj pristen slovenski zapis, pa čeprav ga bomo našli tudi (z mehkim ć?!) na izhodišču pri šoli v središču Sel nedaleč od cerkve. No, če kdo kaj ve ali je raziskoval, naj napiše.
Kako do vrha? Opis poti si lahko preberete v Mušič-Habjanovem vodniku, zato sam tople vode ne bom odkrival. Morda samo nekaj napotkov za zimski pristop. 
Z glavne ceste po stranski mimo šole do domačije Hus, čez travnik v gozd in po kolovozu do gozdne ceste, ki pripelje z desne. Kratko navzgor po njej, nato za smerokazom levo v hrib, kjer pod Užnikovim križem spet stopimo na cesto. Ob desni serpentini pridemo do križa, kjer je križišče poti. Leva vodi proti Javorniku, mi pa nadaljujemo po desni in se povzpnemo do lovske koče, za katero spet prekoračimo gozdno cesto. Nadaljnji vzpon je vedno bolj strm. Če je snega veliko in gazi ni, je med pečinami zelo težko najdi pravo pot. Morda je takrat še najlažji vzpon na vršni greben po plitvi grapi, ki jo prečkamo, preden dosežemo skalnati svet. Potrebne so izkušnje in primerna oprema! Ko stopimo na zahodni greben, se svet položi in med macesni, ki jih je proti vrhu vse manj, dosežemo najvišjo točko.
O razgledu bodo več od besed povedale fotografije, zagotavljam pa vam, da nikomur ne bo žal časa in malo daljše vožnje čez ali skozi Karavanke do 
naših rojakov in vrhov nad njihovimi domovi. Še posebej, če bo to pozimi, ko je vse skupaj lepše, bolj skrivnostno in veličastno. Midva sva bila sama na vrhu. (Z domačinom smo skupaj nadaljevali samo do prihoda na zahodni greben. Ženi je obljubil, da bo do kosila doma, in ji ni želel delati skrbi.) Že samo v grapah in žlebovih bližnje Košute je veliko spominov. Videlo pa se je še dlje. Mnogo dlje. Tja do Triglava in Krna.
Še bi ostala zgoraj, a sonce je želelo k počitku. »Posteljo« si je našlo za Hajnževim sedlom. Nad Selami naju je zopet objela megla, ki sva ji zjutraj vsa vesela ušla. Kako znan prizor zimskih dni, kajne?
Srečno!