Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli).
Skrivnosti Male planine
Igor je veliko let v gore najraje zahajal sam. A prišli so časi, ko je na potepe začel hoditi z sinom Tinom in očetom aNtonom. Vajen visokih gora se je v troje sredi sredogorja počutil brezskrbnega.
Igor se odloči: »Danes gremo na Veliko planino.« Sin Tin: »Pojdimo na Malo, pojdimo na Malo!« aNton premišljuje na glas: »Veliki otroci, ki sebe imenujejo odrasli, označujejo Veliko planino, ker je večja od Male. A katera je lepša? Otroke raje peljejo na manjšo. Na njej mora biti nekaj posebnega in odraslim očem skrito.«
Pozni so, prepozni. Na parkirišču ujamejo mrak. Tina ni strah, kadar gre skupaj z očetom. Zanima ga: »Zakaj gozd na večer postane skrivnosten?« Namesto Igorja odgovori najstarejši, aNton: »Ni skrivnosti, le vidi se vse nerazločno.« Po kratkem premoru doda: »Mogoče pa srečamo kakšnega škrata.«
»Škratje prebivajo samo še v knjigah,« se smeje Igor. aNton dodaja: »Danes nihče več ne verjame v škrate in vile. Čez tisoč let prav tako ne bodo več verjeli v ptice, srne, veverice in medvede. Mogoče je, da so gozdna bitja ali izumrla ali pa se dobro skrivajo pred ljudmi.« Igor je doma preveč odlašal z odhodom. Prepozni so, da bi karkoli videli. Skrivnost je v varstvo vzela trda tema.
Vračajo se po cesti. Tin je pred dnevi videl psa, kako se je valjal po hrbtu. Nenadoma se uleže na sneg. »Ne smeš ležati v snegu!« vzklikne Igor. Bil je prepozen – vtem se je na belino zleknil tudi aNton. Vda se izbiri drugih dveh in se vznak zazre v nočno nebo. V soju svetilke mu proti obrazu letijo zvezdni utrinki. Drobne snežinke letijo skozi pramen svetlobe in izginjajo v izdihu.
Veter prinese občutke. Od kod jih je pripihal? Zamiži. Odmisli kraj, kjer leži. Ljudje potujejo v daljne dežele, da bi začutili ta veter. Le vidijo ga drugače. A ta veter je edinstven na svetu! Igor spozna: preveč je skrivnosti, da bi jih znal razrešiti z enim samim izletom z očetom in sinom.
Čez tri tedne se peljejo v isti, na sveže zasnežen hrib. Dovolj zgodnji so. Kje bi videli škrate, morda v drevesnih krošnjah? Igor je malo razočaran, ker niso prišli na Malo, mali Tin pa, ker niso videli škrata. aNton si je mislil: »Naj škratje vendarle pustijo kakšno znamenje, da resnično obstajajo.«
Ob cesti zagledajo odtis škrata. Svojo podobo je pustil na smrečici, tako da je za njim ostala postava in ne kakšna luknja v snegu, taka kot jo naredijo otroci, ko se uležejo v svež sneg. Je to tisti znak, da vendarle obstajajo škrati?
Med vožnjo proti domu se ustavijo pri cerkvici, od koder se vidi po vsej dolini. Igor obema dopoveduje: »Imeli smo le bujno domišljijo, ko smo videli odtis škrata.« V tem se iz zapuščene cerkvice zasliši zvonenje …
Iztok Snoj