Gorniška potepanja: Zagotovo ju je primerno obiskati v vseh letnih časih, a tokrat bom dal, glede na to, da se bližajo najkrajši dnevi, svoj glas starki zimi, ki slapovom nadene ledeni oklep.
Repov slap in slap Cuc
Dolina, v katero se odpravljamo v današnjih Gorniških potepanjih, je – vsaj v primerjavi z najbolj opevanimi alpskimi podobami, ki s slikovitimi zatrepi privabljajo trume obiskovalcev – precej manj obiskana in odmaknjena od glavnih turističnih poti, znamenitosti v njej, na katere nas opozarjajo lični kažipoti, pa tudi v najbolj lepih poletnih koncih tedna ne trpijo zaradi pretiranega množičnega obiska. Gremo v Podvolovljek! V svet med Veliko planino, Dleskovško planoto na eni strani ter Mrtvim menihom in Lepenatko na drugi. Za Gorenjce, Ljubljančane in še koga je dolina zelo primerna bližnjica proti Logarski dolini in je – odkar so jo pred nekaj leti v celoti asfaltirali – resna konkurenca cesti čez Jezerski in Pavličev vrh. Tudi ob Lučnici so prometnico, ki jo je povodenj pred dvajsetimi leti močno prizadela, že za silo obnovili. Ob cesti nas pozdravljajo lepo urejene domačije prijaznih ljudi.
Dva slapova je v dolini vsekakor vredno obiskati: prvi je Repov slap, drugi pa slap Cuc. Kdaj sta najlepša? V pomladnem prebujanju, poletnem hladu ali jesenskih barvah? Zagotovo ju je primerno obiskati v vseh omenjenih letnih časih, a tokrat bom dal, glede na to, da se bližajo najkrajši dnevi, svoj glas starki zimi, ki slapovom nadene ledeni oklep. Seveda je v snegu (še bolj pa ob morebitnih ledenih odsekih!) dostop do slapov težavnejši, zato se je treba temu primerno opremiti. Predvsem steza k Cucu vodi čez nekaj strmih pobočij. Morebiten zdrs se lahko konča globoko spodaj v divji strugi. Kljub temu da se »sprehajamo« po gozdu, je potrebna dobršna mera previdnosti.
Kako do slapov? Najprej Repov slap. Če prihajamo iz ljubljanske smeri, se kmalu zatem, ko smo s Kranjskega Raka po strmem klancu dosegli dolino, pripeljemo do Žagarjevega mlina in malo nižje do smerokaza za Repov slap. Zavijemo desno na makadamsko cesto. (Če smo se pripeljali iz celjske smeri, seveda zavijemo levo.) Vozilo lahko pustimo na ostrem levem ovinku. Cesta pelje do domačije Rep, mi pa nadaljujemo naravnost po levi (orografsko desni) strani potoka. Stezica je v kopnem dobro vidna, ko pa jo prekrije sneg, verjetno ni veliko možnosti, da bo shojeno, zato je pristop zelo priporočljivo poznati že od prej. Ob sotočju dveh potokov nadaljujemo ob levem in kmalu zagledamo nekaj metrov visoko slapišče. Po grapi smo kmalu pri Repovem slapu, do katerega so nam v pomoč tudi lesene brvi. Previdno v mokrem! Repov slap premore tri stopnje v skupni višini dobrih dvajset metrov. Kadar je vode obilo ali pa ga zaljšajo ledene sveče, se po lepoti zagotovo lahko primerja z mnogo bolj znanimi slapovi pri nas.
Če si želimo ogledati še slap Cuc, se moramo zapeljati po dolini navzdol do desnega odcepa k domačiji Rihar. Za njo stopimo na travnat kolovoz, s katerega uzremo zgornji del slapišča. V gozdu izberemo levo pot, ki nas pripelje kar visoko nad strugo, v kateri slišimo bučanje potoka. Pot, ki je na trenutke bridko ozka – celo zavarovani odseki se najdejo – nas pripelje do brvi. Prečkamo jo in se po prijetni stezici in čez stransko grapo zložno povzpnemo do desnega odcepa, ki nas povede k slapu. (Če pred brvjo nadaljujemo naravnost, nam je višje na voljo še en desni odcep k slapu.) Tudi tod je pobočje strmo in nevarno za zdrs. Žal vidimo samo spodnji stopnji. Celotno slapišče je visoko več kot šestdeset metrov.
Če imamo voljo, se lahko povzpnemo nadenj. Vrnemo se do razcepa, zavijemo ostro levo in se po strmi poti povzpnemo navzgor, kjer lahko nad glavnim slapiščem občudujemo še njegovo pomanjšano različico. Kogar veseli, lahko nadaljuje do Riharjeve jelke (hojke) ali pa še naprej do sedla Kal in morda še na Veliki Rogatec (zelo zahtevno!) oziroma Lepenatko (precej lažje). Aja, še to. Tudi pod slapom Cuc so zanimivi slapiči in brzice, vsaj eden izmed njih pa si zagotovo zasluži besedo slap. Če želimo obiskati še ta del, nam ne ostane drugega, kot da se kar od domačije Rihar držimo potoka. Sprva še hodimo po gozdni cesti, nato pa moramo biti pripravljeni na preskakovanje, plazenje in podobne vragolije. Ko bomo prišli do zelo lepega, osem metrov visokega slapu (izbrskal sem ime Riharjev slap), bo najbolje, če se bomo po strmem gozdu podali proti desni navzgor (steze na tem delu seveda ni) do poti, ki nas popelje proti slapu Cuc.
Nekako tako sva kolovratila midva nekega zimskega dneva, ko ni bilo veliko možnosti, da bi se daleč videlo, in sta prišli grapi kot naročeni. Pri Repovem slapu, ki sva mu obisk napovedovala že precej časa – pravzaprav vsakič, ko sva se peljala mimo, a je vedno zmagalo lepo vreme in širni razgledi z okoliških vršacev – je še šlo nekako po »predpisih«, pri Cucu pa sva že želela odkriti toplo vodo. Od tega seveda ni bilo nič, zato pa pod in nad Cucem toliko več zanimivih zimskih podob. Tudi vi jih boste z nekaj orientacijskih sposobnosti zagotovo našli, pa čeprav je (ne)markacij različnih barv in oblik tam okoli toliko, da še vedno ne vem prav dobro, kako (predvsem pa kje?) naj bi se uradno hodilo Midva – pravzaprav mi – smo šli za nosom in s svojo pametjo našli vse (bolje rečeno še več), kar smo iskali. Tretja udeleženka izleta pa se tudi ob kakšnem koraku vstran ni kaj prida sekirala, saj je bila varno spravljena v svoji »kamrici« …