Planinski vestnik: Intervju - Paul Petzl. "Sem kot goba, ki vsrkava ideje"
Zelo radi beremo zgodbe o legendah alpinizma. Malo zato, ker so tisti časi minili, zato ker nismo obremenjeni z njihovo konkurenčnostjo in ker vsi potrebujemo idole. Redki pa se spomnimo še drugačnih legend, ki so morda dosti pomembnejše kot plezalci in alpinisti, ki so pustile močnejšo sled v zgodovini alpinizma, a vseeno pozabljamo nanje. Ste kdaj pomislili, ko ste se obesili v zanko plezalnega pasu, v vponko z matico ali izvedli nočni vzpon s pomočjo naglavne svetilke, da je te pripomočke nekdo izdelal? No, če gremo po vrsti, je moral zadeve najprej izumiti …
Petzl
Petzl ni samo ime podjetja. Gre za sinonim za opremo za alpinizem, jamarstvo in delo na višinah. Pomeni zaupanje in spoštovanje. Nihče od alpinistov, jamarjev ali tistih, ki vsakodnevno za svoj kruh visijo v vrveh visoko nad tlemi, ko se vpnejo v plezalni pas, vponko z matico ali plezalni varovalni komplet, nikdar ne pomisli, da je lahko z njihovo opremo kaj narobe. Ime opreme Petzl je eno tistih, ki se jih drži sloves najboljšega. Tudi najdražjega. Podjetje s sedežem v kraju Crolles v Franciji odlikuje inovativnost, predvsem pa uporabnost proizvodov, vendar moram poudariti še nekaj drugega. Gre za družinsko ozadje ter trmoglavost in pronicljivost ustanovitelja Ferdinanda Petzla, po drugi svetovni vojni vodilnega jamarja Francije in Evrope, ki je, medtem ko je ročno pilil in izdeloval svoje prve kose jamarske opreme, v svojem starejšem sinu Paulu zaznal občutek za inovacije, delavnost in neverjetno zagnanost. V srce mu je položil, da naj njega, očeta, močno preseže in da naj svoje mladostne iluzije in zagnanost vloži v projekt narediti tudi – nemogoče.
Paul Petzl je s svojim bratom in ženo Catherine kasneje popolnoma pretresel očetovo idejo, podjetje in celotni poslovni svet t. i. outdoora. Ime Petzl je v letu 2012 postalo še svetlejše, saj je za življenjsko delo Paul prejel nagrado na največjem mednarodnem sejmu za prostočasne aktivnosti, to je outdoor sejem Friedrichshafen. A nagrade ni dobil zaradi zaslužkov, radodarnosti pri plačah delavcev ali inovacij, temveč zato, ker je ustanovil fundacijo, ki rešuje mnoge ekološke, moralne ali zgodovinske probleme v zvezi z gorami, naravo in ljudmi.
Kakšen je bil vpliv vašega očeta na vašo pot? Navsezadnje je on začetnik vsega.
Moj oče je bil bolj izumitelj. Vedno je bil izjemno vesel, ko je kaj odkril. Zato sem ga zelo občudoval. Njegove iznajdbe so bile kot nagrada za ljudi. Izboljševal je jamarsko tehniko, način reševanja in hitrost prodiranja v brezna. Ni ga pa zanimal posel. Z njim in bratom smo dolga leta dneve in dneve ročno izdelovali izdelke. Takrat sem dojel, da moram napredovati. Nenehno hoditi naprej. Nisem hotel celo življenje guliti izdelkov takole na roke. Oče mi je tudi že zgodaj rekel: "Paul, ti imaš drugačno pamet kot jaz. Uporabi jo. Pojdi se učit!"
Vas je oče kot otroka kdaj odpeljal v kakšno jamo?
Zanimivo, da ne. Sam sem se spravil v nekaj jam. Moja prva ekspedicija je bila leta 1970 na planoto Vercors, v brezno Gouffre Berger. Zato od otroštva dalje svoje otroke vodim na plezanje, daljše pohode in smučanje v gore. Da smo skupaj. Da jim pokažem svoj svet. Ob koncih tedna plezam v plezališčih, najraje pa zahajam v gore na turnih smučeh, kajti ne prenesem gneče smučarskih središč. Okoli deset ur tedensko si vzamem časa za športne aktivnosti. Če je možno, samo zunaj v naravi.
Od kod ideja za fundacijo in na kateri projekt ste najbolj ponosni?
Pojavila se je kot odgovor na veliko vprašanj, ki so mi švigala skozi glavo zadnja leta. Kako najti novo, drugačno obliko komunikacije s trgom, ki bi obenem na pravi način povečala vpliv mojega podjetja. Inspiracijo za fundacijo, ki bo branila naravo, mi je dal prijatelj François Lemarchand. Prepričal me je, da sem sprejel idejo naše filiale v Ameriki, ki je zaradi zaščite odkupila kar celo plezališče – fascinantno, mar ne – Castel Town Tower, da so dobili plezalci svoj mir. Brez dvoma sem najbolj ponosen na projekt zaščite znanega in zloglasnega kuloarja Goûter. Preko njega vodi pot na Mont Blanc. Na tem projektu smo delovali dalj časa in si pomagali tudi z ostalimi skupinami ljudi. Do leta 2008 smo končali tri študije. S pomočjo gorskih vodnikov iz Chamonixa smo preučili zgodovino nesreč v zadnjih dvajsetih letih; 42 dni smo opazovali kuloar od blizu, da smo izmerili količino in obliko padajočega kamenja in prešteli število ljudi ter kdaj so najpogosteje prečili kuloar. Naredili smo predlog za izgradnjo predora, ki bi bil zgrajen pod kuloarjem. Poleg tega pa mi je osebno zelo všeč projekt, ki je obdržal najstarejšo kočo v Alpah, kočo Meije, zgrajeno leta 1910.
Kaj za vas osebno pomeni uspeh in kaj je vaša osebna poslovna posebnost?
Motivira me ideja, da delam resnično dobre in uporabne izdelke. Tako ljudem izboljšujem življenja. Ne iščem boljše cene, druge barve, dizajna ali podobnega. Izdelek mora biti boljši, če ga daš na trg. Vedno boljši! In seveda uporabnejši! Trdim, da je najlažje zaslužiti, če ponujaš izdelke, ki ljudem res pomagajo. Uspeh mi pomeni tudi to, da je naše podjetje v stalnem toku napredka in s tem (posledično) na poti do uspeha. Nikdar ne razmišljam o trgu. To delajo ostali. Iščem, opazujem, kaj bi ljudje morda potrebovali. Z vsemi odprtimi ljudmi stalno delim vizije. Tudi kot športnik nenehno razmišljam, kaj bi bilo lahko še boljše. Predvsem pa sem kot goba, ki vsrkava ideje. Z vami, recimo, nočem govoriti v svojem maternem jeziku, trudim se z angleščino, saj s tem napredujem.
Dobili ste že precej nagrad na raznih sejmih…
Da, letošnji ISPO 2013 nam je spet naklonil nagrado sejma. Dobili smo jo za reflektivno naglavno svetilko RXP. Dobili pa smo jo tudi za svetilko NAO. Svetilko s šestimi LED-diodami sem pred štirinajstimi leti primerjal z našimi svetilkami in dojel, da mora biti svetloba bela, ne rumena. Na trg sem potem kot prvi postavil naglavno svetilko LED. Tako je šlo takrat. Danes je težje, ker je trend v lažjih in manjših izdelkih. Pri naglavnih svetilkah velja, da če je izdelek majhen, je lahek in ne potrebuje veliko energije za delovanje. A obenem si vsi uporabniki želimo še močno svetilnost. Ko sem sam uporabljal našo naglavno svetilko Ultra (za tek), sem opazil, da me zaradi premočne svetlobe lahko boli glava. Za razvoj svetilke NAO smo imeli pet do šest oseb, ki so v obdobju dveh let delale v popolnoma zaprtem oddelku, v strogi tajnosti. Samo idejo – spreminjanje svetilnosti glede na ozadje – pa mi je dal eden od naših zaposlenih.
Se bojite konkurence? Kaj mislite, da bo prinesla prihodnost s Kitajske?
Konkurenca me ne straši, prej nasprotno. Ta pritisk je dober. Delujem bolj inteligentno. Trenutno imam problem s Kitajci, saj izdelujejo kopije naših izdelkov. Precej neprijeten problem, saj ljudje zaupajo našemu napisu, a tista oprema ni testirana. Pa ne jezi me izpad zaslužka, bojim se, da se bo komu kaj zgodilo. Ljudje ne vedo, da gre za kopije. Ampak po drugi strani, iskreno rečeno, nas naši kupci zdaj še bolj spoštujejo in nam še bolj zaupajo. To statrenutno naša prednost in dodana vrednost. Zavedam pa se, da je svet velik in da je na njem prostora za vse. Mi ne moremo delati vsega.
Menda je vaš laboratorij legendaren. Kaj vse se dogaja v njem?
Marsikaj. Od testov elektronike do tega, da razbijamo glave mnogim lutkam (test čelad). Postavili smo kopijo stavbe in gasilci so na njej trenirali reševanje in med tem preizkušali našo opremo. Posneli smo video in dobili podatke, s pomočjo katerih smo spoznali njihove potrebe in jim vrnili uslugo z opremo, ki jim pomaga med reševanjem. Sto takšnih kosov smo poslali v New York, da dejansko preverimo, če smo res zadeli bistvo. (smeh) To je pravi test!
Ne glede na velikost podjetja ga smatrate za družinskega. Kdo iz družine je še v ožjem vodstvu?
Petzl je in bo ostal družinsko podjetje srednje velikosti, vsaj dokler bom živ. Rastemo počasi, a vztrajno. Zaslužek raje pustim ljudem ali podjetju, kot da ga dam v banko ali v obliki davka državi. Ne verjamem v ustanove. Prej v ljudi. Vanje vlagam. Od vsega začetka z mano sodeluje Catherine, moja žena, ki je pred (nad) menoj in mi je neverjetna opora. Ona je tista, ki pritisne name, da končam vse, kar si zadam, in ona mi sporoča, kaj se dogaja znotraj podjetja. Moj brat Pierre je vodja proizvodnje. Stalno se pogovarjava, o čem razmišlja, kje vidi izboljšave, in vsekakor me zelo usmerja pri odločitvah. Moja osebna vrednota pa je razvoj. Ne proizvesti veliko, ampak kvalitetno. Naš posel je odvisen od novitet. Pravi posel je vedno kombinacija vlaganja v razvoj in vnašanja novega servisa kupcem. Začnem z idejo, in če deluje, jo uporabim. Pri nas v podjetju imamo veliko inteligentnih ljudi. Zato nimam samogovorov kot nekoč, ampak raje poslušam. Vsakogar in vse, kar mi je predstavljeno.
Kaj je z derezami Lynx?
Zgodba z derezami Lynx je zgodba o naši vrhunskosti. (kisel nasmešek) Namesto da bi ob odkritju morebitne, ponavljam, morebitne napake na prednjih zobeh derez enostavno odebelili jeklo, smo šli raje v izdelavo naprave za merjenje napetosti v jeklu. To pa nam je vzelo več časa, kot smo pričakovali. Rezultat je, da lahko med proizvodnjo teh derez vsako posebej preverimo, ali je stoodstotna in ne samo, recimo, devetindevetdesetodstotna. Smo edini proizvajalec na svetu, ki počne kaj takega. Do tega je prišlo zaradi nenehnega manjšanja teže današnje opreme. Če bi pustili, da bi bile dereze nekaj gramov težje, tega problema ne bi bilo. Osebno ne maram tega igračkanja z grami, ker nikdar ne veš točno, kje so meje v materialih, ampak trenutno je tak trend trga.
Če ne bi vedel, kdo je, bi Paula mirno zamenjal z ostalimi "delavci" na stojnici. Stare hlače, razpeta roza srajca, nobene kravate, skromnost pri nastopanju. Nič posebnega. A njegov smeh, energija, odprtost in pripravljenost na pogovor o novostih ga delajo posebnega. Ponosen, ko sva si stisnila roki, sem se vpisal v vrsto njegovih občudovalcev in mu zaželel še veliko uspehov. Če ne drugega, bo v gorah tudi meni in vam zdaj lažje, ko vemo nekaj več …
Dejan Ogrinec