Borut Peršolja: Nagovor ob slovesni podelitvi priznanj najboljšim alpinistom in športnim plezalcem 2011, Domžale, 24. 1. 2012
Spoštovani!
V temle slovesnem trenutku vas kar takoj in direktno vabim v navezo. Prosim vas za premišljevanje o tem, kaj nas druži v Planinski zvezi Slovenije? Kaj iskreno povezuje človeka, ki se udeleži društvenega izleta na Slavnik, fotografa, ki odda večerno zarjo z vrha Brane za objavo v Planinskem vestniku in oskrbnika karavanške planinske koče, ki v polmraku izpod mize beza iz doline prinešene drobtine? Kaj resnično druži držalko grifa na umetni plezalni steni, alpinističnega smučarja v Sinjem slapu in markacista, ki mu oljna barva maže nahrbtnik?
Formalno gledano je zadeva jasna: to je vsakoletno plačilo članarine (upam, da smo jo tukaj prisotni že vsi poravnali). Vendar podatki neizprosno kažejo, da organiziranost v zadnjem desetletju močno izgublja veljavo, dejavnost sama pa se povečuje in sproščeno širi zunaj okvirov planinske organizacije. Zdi se, da sta si v nasprotju težnja po osamosvojitvi posameznika in njegovi svobodi ter želja po ustvarjanju pogojev gmotnega napredka v okviru organizacije (če rečem gmotnega, mislim tudi na znanje, izkušnje, primere dobre prakse …).
Če želimo ujeti te posameznike, je treba dosledno uveljaviti zlato pravilo društvenega poslanstva: vsakomur naj bo omogočen poln osebnostni gorniški razvoj s spremljajočimi pogoji življenja. Zgolj skupnost, ki vidi razvoj slehernega posameznika in kateregakoli društva kot nekaj izjemno vrednega za gorništvo, je demokratična skupnost.
Gre torej za to, da se ne trudimo z omejitvami svobodne, spontane človeške dejavnosti, ki bi jo za vsako ceno hoteli nadomestiti z ideološko pravoverno stvaritvijo. Organizacija je tu zato, da spodbuja k zavzetemu in aktivnemu članstvu, ki posameznikom in društvom omogoča aktivno udeležbo pri razvoju gorniške skupnosti. Zato lahko premišljevanje (tudi današnje), ki pomeni pot k uresničeni gorniški demokraciji, temelji na našem odnosu do najmlajših in medgeneracijski solidarnosti.
Tudi gorniška skupnost se vzpostavlja prek razlik med različnimi skupinami (danes izgleda, da obstajajo največje razlike v odnosu do vrhunskega alpinizma in gorskih kolesarjev). Gre tudi za dve skupini (novince, ki šele začenjajo hoditi, plezati ali smučati in starejše), ki sta žrtev gorniške diskriminacije le zaradi starosti. Ob življenjskem toku, ki ga živimo, pa skorajda nimamo več priložnosti opazovati realnega poteka življenja ter obogateti z življenjskimi zalogami gorniških, plezalnih, alpinističnih izkušenj starejših. V Planinski zvezi Slovenije je po mojem osebnem dojemanju zaznati pomanjkanje skupnostnega načela in načela enakosti.
Zato je današnja slovesnost, ko vrednotimo dosežke tudi priložnost, da se vprašamo, kaj je resnični dosežek. Meni osebno največ pomeni doživetje samo. Vsi, ki boste danes posebej izpostavljeni, ste svojo osebno zmago doživeli ob varni vrnitvi v dolino ali dotiku tal pod steno. Prvinsko veselje ob doživetju vas je izpolnilo do te mere, da ne rabite nobene primerjave več. Rabite pa nas, da vam pogledamo v oči in se veselimo skupaj z vami. Zato lahko naša samozavest izhaja tudi iz vašega osebnega uspeha in zavedanja, da le skupaj lahko gojimo kulturo življenja, ustvarjalnosti in povezovanja.
Srečno pri opravljanju vaših dejavnosti!
Borut Peršolja