Išči

Tags

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boris Štupar 1985 6

Skupno ležišče

Jutro (1932) in Planinski vestnik (1966) - A. Kopinšek: Primerjalna objava ...
Nekje na meji med Švico in Francijo — leži mala alpska koča v višini tritisočdvesto metrov tik ob zeleno lesketajočem se ledniku.

Utrujeni smo sedeli v kuhinji — vdihavali različne vonje po čaju in konzervah. Greli smo se skromno in mislili na spance. Poleg nas vodniška miza. Kmetski fantje iz Wallisa, z romansko izklesanimi lobanjami, temno vprašajoče oči z nepozabnimi profili. Okol nas so posedali turist iz vseh dežel. Pogovor se je sukal okol ledenih sten bivakov, ledniških razpok, govorili so o megli in novih variantah. Mi smo le na pol prisluškovali — preutrujeni smo bili, da bi nas zanimalo še kaj drugega kakor spanje. Dvanajst ur namreč smo bili na poti večinoma nad štiritisoč visoko, skoro ves čas v prokleti megli. ...

 

 

  

Celotna objava je v letu >> 1932

Podobna objava, skoraj enaka, a s spremenjenimi številkami ležišč ... je bila v PV leta 1966 >> G-L: Andrino Kopinšek ...
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

6 komentarjev na članku "Skupno ležišče "

Ivan Jurkovič,

Samo to zapišem, da je Filip komentiral besedilo pred spreminjanjem, ko je bilo zapisano še takole:

Iz časa / Jutro (1932) - A. Kopinšek: Zgodilo se je lani.

Nekje - na meji med Švico in Francijo - leži alpska koča v višini tritisočpetsto metrov tik ob zeleno lesketajočem se ledeniku.

Utrujeni smo sedeli v kuhinji – vdihavali različne vonje po čaju, potnih nogavicah in konservah. Greli smo se skromno in mislili na spanec. Poleg nas vodniška miza. Kmečki fantje iz Wallisa z romansko izklesanimi lobanjami, temne vprašujoče oči z nepozabnimi profili. Okoli nas so posedali turisti iz vseh dežel. Pogovor se je sukal okoli ledenih sten, bivakov, ledeniških razpok. Govorili so o megli in novih variantah. Mi smo le na pol prisluškovali - preutrujeni smo bili, da bi nas zanimalo še kaj drugega kakor spanje. Dvanajst ur namreč smo bili na poti, večinoma nad štiritisoč visoko, skoraj ves čas v prokleti megli.

Koča je bila prenapolnjena. Moji tovariši so si zagotovili za prenočišče — klop. Edini jaz sem bil srečni lastnik že vnaprej plačane pobotnice za posteIjo številka 7 v moškem ležišču na podstrešju.

Počasi je prilezla noč iz doline kakor predpotopna žival. Tema je lezla po grebenih in kupolah ledenih velikanov. Svetli, raztrgani bliski so osvetljevali sekunde dolgo razklane granitne skale pred kočo.

Brez luči sem se kotalil na skupno ležišče. Kako me je že poučila oskrbnica? Moška spalnica leži na levi – damska na desni - ali narobe? Gotovo nisem vedel več, končno mi je postalo vseeno. Ampak v življenju so ženske vedno in povsod na desni strani! Odprl sem počasi leva vrata in vstopil v neznan in zatohel prostor. Stal sem kot mesečnik - v egiptovski temi. Previdno sem otipaval po ležiščih in dognal: Vse zasedeno! Kakor mumije so ležali alpinisti zaviti na ležišču. Pri sedmi žimnici sem potisnil čevlje pod pograd in se zleknil na žimnico.

Navdal me je nepopisen občutek miru in sreče kljub nevihti, ki je vihrala zunaj. Tam je grmelo,toča je bila po leseni strehi, obiti z bakreno pločevino, dober meter nad spečimi. Divji vihar je pretresal kočo do temeljev.

Kljub neurju sem takoj zadremal. Tedaj pa se je oglasil moj sosed z boječim, šepetajočim glasom: »Ali spite?«

»Začasno napol« sem odvrnil šepetaje.

Nato žimnica številka 6 v joku: »Oh to vreme – Tako se bojim nevihte! Ali smem k vam?«

»Prosim!« sem dejal že iz ljubezni do bližnjega. In sosed je prileze! k meni.

Rezek blisk je za trenutek posvetil skupno ležišče. Vendar dovolj, da mi je pokazal kočljiv položaj, v katerega nisem zašel po lastni krivdi. V desetinki sekunde mi je bilo jasno. Moj sosed ni mož, ampak nežna deklica, ki je poleg vsega očarljivo lepa. Brez dvoma: ležal sem v damski spalnici - v sredi med samimi nežnimi bitji. Zjasnilo se mi je popolnoma - na desno bi moral iti, tam ležijo možje.

K sreči je tako grmelo, da ni bilo mogoče govoriti. Moja »soseda«je položila svojo glavico v moje naročje popolnoma zaupno, nič hudega sluteča. Priznati moram: kljub mrazu, ki ga je veter podil skozi špranje, kljub samo eni odeji in kljub tritisočpetstometrov mi je postalo vroče, strašno vroče. Ležal sem čisto pri miru, še nikoli v življenju nisem bil tako utrujen, nikoli ne bi spal tako neskončno dolgo kakor tisto noč po naporni turi. Toda v tem kočljivem položaju sploh ni bilo misliti na spanec. Zavidal sem svoje tovariše spodaj na trdih klopeh v kuhinji. Srečniki! Spijo, smrče sanjajo mogoče o ledeniških razpokah, sekajo stopinje v strmo in ledeno severno steno - se drže za vrv in vriskajo v meglo. Jaz revež sem pa moral bedeti.

Z vsemi močmi sem iskal, kako bi se rešil iz te zagate. Eno je bilo pribito: tukaj nisem smel ostati. Mumije okoli mene ne smejo izvedeti, kdo je v njihovi sredini. Moje sladko breme ne sme zaznati, v kakem naročju je ležalo. Moja nedolžnost je bila na dlani. Ves utrujen sem zašel v temi v nepravo ležišče, na hodniku ni bilo nobene svetilke in svetloba bliska mi je prepozno razodela pomota. Toda kdo bo meni, popolnoma tujemu turistu, verjel to? Tukaj v francoski koči, kjer takšne zadeve gotovo mnogo bolj strogo obsojajo kot pri nas. Prizadevati sem si moral kolikor mogoče hitro zapustiti svojo sladko sosedo, še preden se ona ali katerakoli druga gracija prebudi še pred eno uro; ob enih namreč že začenjajo vstajati po teh planinskih kočah.

Polagoma sem privzdignil glavo in se previdno približal z ušesom njenim ustom. Mehki lasje (frizura a la Marlon Brando!) so se dotaknili mojega potnega cela. Pokojno je dihala - bilo mi je, kakor da slišim melodijo pravljice iz tisoč in ene noči - kot bi bil njen dih poslednji akord simfonije zunaj pojemajočega viharja. S prosto roko sem neslišno dvignil deklico in izvlekel levo roko izpod glave. Nadomestil sem jo z vzglavnikom, dekle dobro pokril in balansiral v temi po prstih skozi vrsto spečih žensk.

Imel sem srečo - režija je uspela.

Zunaj na škripajočem stopnišču sem takoj sede zaspal.

Ni me zbudil mraz okoli ene ponoči, pač pa starejši gospod, ki je prišel iz moške spalnice in sem mu zapiral pot na ozkih stopnicah.

Posvetil je z žepno svetilko: »Pardon monsieur! Zdi se mi, vi ste tisti alpinist, ki je plačal ležišče št. 7 - na katerega niste mogli, ker sem ležal jaz na njem. Viteško je bilo od vas, da me niste prebudili - in res ne vem, kako vam naj to povrnem ...«

Spodaj v kuhinji je sedel oni gospod pri brleči sveči - v naši sredini. Plačal je ves naš račun kljub našemu (ne preveč energičnemu) ugovoru.

Nismo dosti govorili, ker je njegov vodnik priganjal k odhodu. Ko je prišla dol še njegova hčerka, nam jo je v naglici predstavil. Bila je ona - št. 6 – levo …

Zunaj se je že zdanilo. Prvi žarki so poljubljali najvišje vrhove. Kakor kri je zaplapolala svetloba v žilah ledenikov in prvi seraki so grmeli po gladkih stenah. Po treh urah hoda smo dospeli do prvega senika. Moji tovariši so drveli naprej v Chamonix - med civilizacijo.

Jaz sem se pa zaril v seno. Dvanajst ur sem sanjal - sanjal o njej...


Filip Vidmar,

Kako slaven je bil Marlon Brando že pri svojih sedmih letih ... ...


Filip Vidmar,

Nič nisem omenjal letnic. Sem pa po kratkem študiju ugotovil, da je zgornja objava "iz leta 1932" v bistvu objava iz PV 1966, ter na hitro približana dejanski objavi v Jutru 1932. To lahko ugotovimo, če jo primerjamo s "faksimilom", torej dejansko kopijo objave v Jutru 1932. Tam ni bilo ne Marlona Branda, ne potnih nogavic, dogajalo se je na 3200 in ne 3500 metrih ... in še več je teh detajlov.


Tomo Vidjen,

Pri 34!


Tomo Vidjen,

Se bom potrudil, ker je kot kaže zelo težko.

Podobna objava, skoraj enaka, a s spremenjenimi številkami ležišč ... je bila v PV leta 1966 >> G-L: Andrino Kopinšek ... Polagoma sem privzdignil glavo in se previdno približal z ušesom njenim ustom. Mehki lasje (frizura a la Marlon Brando!) so se dotaknili mojega potnega čela. ...

Samo malo širše je potrebno gledati.


Tomo Vidjen,

Se popolnoma strinjam - saj pravilno domnevam, da ste to napisali kot odgovor gospodu Vidmarju. Ker samo on je dal "32" in "66" v prvi komentar.

Na žalost sem letno kvoto komentarjev izrabil zato ne bomo nadaljevali :))

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Lenarčič bo pokazal,
Naslednja objava 40 minut igranja na 6654 nadmorske višine

Značka, oznaka, tag

Značk imamo veliko in jih še dodajamo, zato njih pregleda/uporabe še ne moremo predstaviti.

Arhiv alpinističnih novic

  • Število objav: 27680