Nedelo - Grega Kališnik: Grča: Slavko Dobravec ne čuti lakote, žeje, desne roke, še kako pa čuti skalo, te mu ne vzame nič in nihče
Slavka Dobravca je že za pastirjevanja v Baški grapi, iz Temljin prihaja, gor vleklo. Že v osnovni šoli je plezaril in tudi »padel v 50-metrski steni«. Priletel pa na edino leskovo grmado tam okoli. Domači pes je malo javkal okoli fantiča, nato pa krenil po pomoč in Slavka so oteli hujšemu. Ne zadnjič.
Življenje je grmada vzponov in padcev, takšnih in drugačnih, o drugačnih, plezalskih, Slavko: »Enkrat sem padel v Jalovcu, nisem padel dosti, priletel sem na melišče in šel naprej, pa deset do petnajst metrov na Krnu, na poti Silva Korena.«
Tudi v najjužnejšem dvatisočaku je imel precej sreče, Slavko, plezalec samouk, ki se je po selitvi v Čušperk pridružil Planinskemu društvu Grosuplje, vzniklemu v olimpijskem 1984. In tistega leta »imel v Račni karambol, sam sem bil kriv, zaspal sem za volanom«, niti za centimeter ne poovinkari. Poškodoval si je kolk, »so mi dali šraufe noter«, pa ni bilo pretiranih ovir, da ne bi okovinjen plezal. In je, vse do leta 2006, ko je dobil umetni kolk. Po nesreči se je spoznal z enim od ustanoviteljev PD Grosuplje, zadnjih ducat let prezidentom Francem Štibernikom, postala in, bistveneje, ostala sta prijatelja, v navpičnem in vodoravnem, čeravno, Franc ima 69, Slavko 55 let, sošolca nista.
Sta imela doživetje
Franc: »Slavc me je prvi povabil v prave gore, sva šla v Veliko Cimo, v Dolomite, malo sva vedela o vsem skupaj, prvi dan končala na neki samostojni špički brez izhoda, ob povratku imela doživetje ...« In verjetno prgišče naklonjene usode. Drugi dan pa poguma in sta šla na vrh. Slavko je z društveniki hodil predvsem na zahtevne ture, s Francem sta skupaj plezala (do zahtevnosti IV+), najzahtevnejša na njunem seznamu je Nemška v Triglavski severni steni, nepreštevnokrat je Dobravec ravnotežje za rep grabil tudi sam. »Leta 2006 me je v Cimah,« spet s Francem na vrhu, »ob povratku pošteno strela pošlatala.« Leta 2007 sta bila skupaj v Slovenski smeri na Triglavu, pripovedujeta skoraj v en glas, nadaljuje Slavkova žena Vida: »Leta 2008, 27. novembra, se mu je zgodila nesreča na dolenjski avtocesti pri Biču.« Dobravec je bil Darsov preglednik na avtocestah, s sodelavcem sta se v tovornjačku peljala po odstavnem pasu, Slavko sovoznik, ko je priletelo od zadaj, »velik tovornjak, z nezmanjšano hitrostjo,« pripoveduje Vida, Slavko se ničesar ne spomni. »Kontrolor ni za drugega, kakor da je na cesti,« pripomni Čušperčan.
Priče so povedale, da je nadzorno vozilo vrglo na brežino, Slavka zabrisalo ven, prikotalill se je do vozišča, »ob tem je verjetno ob nekaj udaril, možgani so ven gledali, levo nogo je imel okoli obrnjeno«.
Izničeni nič
Zdravnik je menda rekel, da z njim ne bo nič, tudi reševalec ni ravno verjel, da je mogoče kaj rešiti, oskrbeli so voznika, ki je imel prebito glavo in bil v šoku. Povzročitelj jo je menda odnesel skoraj brez praske. Potem reševalec o odpisanem Slavcu: »Še živi!« Naložili so ga v vozilo, ga oživljali. Tri tedne je bil v komi, nekaj dni na CIT, potem na intenzivni, 31. decembra so ga za dva meseca preselili na travmo, sledilo je pet tednov rehabilitacije v Soči. »Prevoz z intenzivne na travmo je prvo, česar sem se zavedal, vse drugo je bilo zbrisano.« Tudi nevrokirurg, ki ga je operiral, si menda, kako bi se izrazil, ni želel, da bi poseg uspel, saj se je bal, da bo Slavko le vegetiral, tega pa ženi in dvema hčerkama ter drugim bližnjim nihče ni privoščil. Niti Slavku.
Slavko Dobravec je oživel, preživel. »In klel, kako je klel, ko se je zbudil iz kome,« prej nikakor in nikdar tako, pove soproga. Navado je kar ohranil, prizna, se ne da pomagati. Ljudi okoli sebe je precej hitro prepoznal, seve tudi najboljšega prijatelja. Glavo so »mi potem pustili pri miru«, železje iz hudo poškodovane noge pobrali ven julija 2009.
Zdaj, po nekaj letih? Ja, morda, morda Slavkova misel malo zastane, preden se v besedo prelevi, morda govori počasneje kot nekoč, »malo sem začel pozabljati, kakšno stvar dvakrat povem«, je realen invalidski upokojenec. In »kot bi imel bolečinski center poškodovan, senzor za bolečino«, ne čuti je. Pa nikdar ni lačen, žejen, samo ve, razumsko, da mora jesti in piti, čeravno okus zaznava, »ampak nikdar hrane ne pohvali«. Je in pije po pravilih, po razpredelnici, po uri. »Pa desna roka je cela gluha.« Sežem vanjo, stisne mi jo, da zaškripljem z zobmi kot Brdavs, Slavko pa samo ve, da me je stisnil, zazna ne. Mi pa verjame, ko me vidi.
Hoče nazaj
Naj je gluha roka, naj sta gluhi žeja in lakota, čustva niso. »V začetku mi je šlo ob vsaki stvari hitro na jok, zdaj se je to normaliziralo.« In normalizacija je povrnila želje, hrepenenja. Po čem drugem kot hribih. Leta 2010 je zmogel hojo na Mavrinc s Koče na Gozdu, spet je bil na svojem, vrnil se je na društvene sestanke, prijatelj ga je zvabil na umetno steno, »ki mi ne leži«, lani pa je začel tuhtati, »da bi šel spet enkrat na Triglav«. Letos je dozorelo, Franc: »Sprva se nas je dogovarjalo več,« nato je začel navdih plahneti, »en kolega me je opozoril, da je s Slavkom v tako resne hribe pretvegano, pa sva se odločila, da greva pač sama.«
In sta šla in – smo se srečali 11. avgusta, Franc in Slavko na enem, jaz s prijateljem in vodnikom na drugem štriku, v isti smeri. Slavko se je tistega dne vrnil v Slovensko smer, vrnil se je v triglavsko steno, vrnil se je tja, kjer je že bil, medtem ko sva s kameradom velikanskost početja doživljala prvič. Na vrhu smo izmenjali tri, štiri stavke, ne vedoč, da se jih bo dva meseca pozneje nakopičilo precej več.
»Do Krnskih jezer iz Lepene je bila prva tura po operaciji kolka,« pove Dobravec in to je tudi njegov naslednji cilj. »Če bo vreme lepo.« Slovensko s Francem je zmogel skoraj brez treninga, no, enkrat se je zapeljal na Mangrtsko sedlo in jo mahnil po zavarovani Slovenski na 2679 metrov. In kam potem, kam bi rad šel? »Marsikam, še sam ne vem,« ve pa: »Hodit ne bom nehal, to je enkrat ena.«
Ja, enkrat si zgoraj, drugič spodaj, kot pred »približno desetimi leti, ko sta bila Slavko in neki kolega v spodnjem delu Jalovčevega ozebnika, vrh njega skupina turnih smučarjev. Kar dva začneta po ozebniku, se je pokazalo, da oče in sin, nenadzorovano drseti. Prijatelj je ujel enega, Slavko drugega, a »ko sem mu odpel čelado in mu jo poskušal sneti, sem hkrati dvignil njegov skalp«. Čelado je potisnil nazaj, ponesrečenca oblekel v svoja vrhnja oblačila, prileteli so reševalci, oba poškodovanca naložili, preživela sta. Kolega je odsmučal navzdol, Slavko pa je na ledeniku ostal v sami srajci.
Premrl je prišel do avta. A kaj mu mar premrlost, če mu umrlost ni zmogla do živega.
Grega Kališnik