Slovenija-danes.slovenci.si - Jože Galič: ... poslal izbor prekrasnih fotografij slovenskih krajev ...
Rojak Stane s Floride mi je pred kratkim ves navdušen poslal izbor prekrasnih fotografij slovenskih krajev. Čez kakšno uro sem prejel pošto z enako vsebino od Ivana iz Pariza, nato še od Marthe iz Sydneyja. Mojstra Janeza Medveška, ki navdušuje Slovence po svetu z njim tako ljubimi prizori iz domovine, sem že čez nekaj dni obiskal v njegovem slikarskem ateljeju v Dragomlju pri Domžalah.
Čeprav se vidiva prvič, pogovor v hipu odlično steče. Pravzaprav samo vključim snemalno napravo in že Janez odpre svoje srce: »Že v otroških letih sem želel postati slikar, a za to v petčlanski delavski družini ni bilo možnosti in zadovoljiti sem se moral s kranjsko šolo za slikopleskarja. V tem poklicu sem nato veliko delal, v prostem času, največkrat ponoči, pa slikal – tako, za svojo dušo. Ko me je pred leti izdalo zdravje, je moje slike videla prijateljica iz kulturnega društva, v katerem sem tudi sam veliko sodeloval. Ker je zdravnica, mi je predlagala, naj omejim svoje garanje in obenem razmislim o kakšni razstavi svojih del. Ubogal sem jo in zdaj je za menoj že 80 razstav, od tega 50 samostojnih, dvanajst let pa se že tudi poklicno ukvarjam le s slikarstvom.«
Medveškova posebna ljubezen so koledarji s slovenskimi motivi. Doslej jih je izdal že blizu trideset - večino s svojimi slikami, nekaj pa s fotografijami. Lanski koledar so krasila znamenja, letošnjega mlini, naslednjega bodo verjetno kozolci. »Idilične pripovedi slikarjev, ki pravijo, da gredo za nekaj dni ustvarjat, recimo, na Kras, se mi ne zdijo prav verjetne. Dobro sliko, ki lahko nastaja tudi celih deset dni ali še več, ti med delom lahko stokrat odnese burja,« je prepričan mojster, ki s tem še namigne, kako in zakaj se je začel ukvarjati tudi s fotografijo. »Celo za Groharjevega Sejalca pravijo, da je nastal na ta način,« pravi.
S sliko, fotografijo, pesmijo in glasbo v svet
Vsak teden se poda s fotoaparatom na deželo, od koder marsikje ljudje brezbrižno odrivajo dragoceno kulturno dediščino in kjer na novo umeščeni tujki ljubitelja vsega, kar je značilno naše, še posebej razjezijo. A kljub temu še vedno najde na tisoče prizorov, ki jih po tem, ko jih občuteno zmontira in opremi s svojimi iskrivimi komentarji in celo pesmimi (!) ter podloži z glasbo, pošlje v svet. Da, Janez Medvešek je tudi ljubiteljski pesnik, ki tačas pripravlja že tretjo zbirko. Seveda tudi to počne – podobno kot pri slikanju in fotografiranju – brez pomoči kakšne »velike« ustanove… »Veste, če umetnik v tej državi ni v samem kakovostnem vrhu, lahko na pomoč ministrstva kar pozabi,« doda z malce grenkobe na obrazu.
Medveškove slikanice potujejo tedensko na nekaj sto naslovov Slovenk in Slovencev po vsem svetu. Ker jih ti posredujejo še svojim prijateljem, ni čudno, da na avtorjev naslov prihaja ogromno pošte z zahvalami in komentarji. »Večkrat me kateri od rojakov, ki se mudijo v Sloveniji, tudi osebno obišče. Zgodilo se je celo, da se je na vratih pojavil izseljenec iz Kanade in mi pokazal notes, v katerem je pisalo: »Obišči grob očeta in matere ter poišči Janeza Medveška.«
Koliko pomeni izseljencem po svetu Medveškovo delo, najlepše pove pismo njegove in moje stare znanke Marthe iz Avstralije:
»Hvala Janezu, ki nam pošilja to čudežno vez z domovino! Ko smo bili mladi, si nismo mogli privoščiti izletov, ki bi nas seznanili z lepotami naše domovine. Prav tako nismo imeli znanja, ki bi nas vleklo na oglede teh krajev. Ne morete si misliti, koliko nam zdaj pomenijo slikanice, v katerih zna Janez tako prikazati in »zadeti« zapuščene kraje, kjer so nekoč živeli in delali naši ljudje, zna spomniti na zamujene priložnosti in možnosti, kjer bi lahko naš človek rasel in uspeval. Občudujem ga, ker najde pravo lepoto v navidezno preprostih kotičkih naše dežele. Tudi njegove pesmi so podobne: preproste in vsem nam takoj razumljive. V srce sežejo vsakomur, ki premore le malo ljubezni do domovine in svojih domačih ljudi. Večkrat jih, ob projekciji njegovih fotografij, prebiramo na naših kulturnih prireditvah.«