K coprnicam na Slivnico in k znamenitostim Rakovega Škocjana.
Avtocesto zapustiva na izvozu Unec in peljeva Cerknico, kjer poiščeva že skoraj polno parkirišče za pohodno turo na Slivnico. Hitro smukneva v pohodne čevlje, oprtava nahrbtnika in v toplem a soparnem vremenu pričneva s hojo.
Prečiva cesto in sva na označeni peš poti. Greva mimo zadnjih hiš in sva v borovem gozdu na bolj strmem pobočju. Srečava prve pohodnike, ki se vračajo, ko midva oteživa nahrbtnika z odvečnimi oblačili in ob pozdravu coprnice bolj sproščeno nadaljujeva vzpon. Prečiva nekajkrat gozdno cesto. Pot je dobro uhojena in ko se strmina položi, greva po široki poti skozi gozd in doseževa razgledno točko s klopjo z lepim pogledom na eno največjih presihajočih jezer v Evropi, Cerkniško jezero, ujetem med gozdove Javornikov, Bloško planoto in Slivnico. Žal razgled kvari sopara v zraku in ni prave ostrine, a kljub temu je pogled na jezero dih jemajoč. Za lepoto narave si je treba vzeti čas. Nekaj minut tišine s pogledom na jezero hitro mine in že nadaljujeva hojo med grmičevjem in bori do simpatičnega jelenčka, ki pozdravlja pohodnike. Nekoliko naprej ugledava na ravnici modre cvetove tržaškega svišča, pisanega žanjevca in še nekaj drugega cvetja in vse to zabeleživa v objektiva najinih fotoaparatov. Stopiva dalje in že sva Konjskem placu, pašnih travnikih. Uzreva gospodarsko poslopje, hleve za živino, zadnje pobočje Slivnice s planinskim domom in razgledne pašnike, kjer na obrobju raste drevje, a ne zakriva pogled na jezero in hribovje, ki ga obdaja. Pogled zastane na lepem boru, ki za trenutek pričara pridih mediterana in tudi njegova lepota je ujeta v objektiv fotoaparata, ko narediva še kopico drugih posnetkov. Greva nazaj na stezico srečajoč pohodnike, se povzpneva do planinskega doma, kjer so coprnice odnesle žig in morava ponj na vrh. Stopiva preko lesenega stopnišča, mimo smerokazov, križa in zastave do stolpov na 1114 m visokem vrhu Slivnice, kjer je vpisna skrinjica in žig, katerega odtis roma v knjižico žigov razširjene slovenske poti. Z vrha ni kaj prida razgleda in zato greva nekoliko nižje, na odprto južno pobočje, kjer cveto narcise in je mesto, od koder poletijo jadralni padalci. Še nižje je klopca s srcem, a ostaneva višje, posedeva in uživava v dobrotah iz nahrbtnikov kot pogledih na cerkniško jezero.
Kmalu se nama pridruži nekaj obiskovalcev in z enem od njih, ki je prinesel svojo dvajsetkilogramsko padalsko opremo, poklepetava o razmerah za letenje in lepotah, ki jih vidi s ptičje perspektive. Visoka oblačnost se počasi umika jasnini s severa in vetrič pihlja. Vreme je spremenljivo in lepše od napovedi, kar je za obiskovalce Slivnice dobrodošlo. Medtem ko padalec pripravlja svojo opremo, midva greva na pot.
Stopiva mimo doma nazaj na prostrane pašnike, greva mimo večje mlake, ponovno slikava lepo cvetje, označeno pot zapustiva s sprehodom med čemažom skozi gozd, se nato vrneva na pohodno široko pot, srečava kopico pohodnikov in pot zaključiva s spustom do avtomobila. Pospraviva pohodno opremo, dobro prezračiva vroč avtomobil in odpeljeva iz mesta.
Peljeva v krajinski park Rakov Škocjan, se za trenutek ustaviva v Zelšah, kjer stoji cerkev Sv. Volbenka, zgrajena okoli leta 1680 z značilnim tlorisom, ki spominja na triperesno deteljico in znano po izjemni akustiki. Pot nadaljujeva po makadamski cesti in se prvič ustaviva nad Zelškimi jamami v dvainpolkilometrski kraški dolini Rakov Škocjan ob severnem vznožju Javornikov, ki v širino meri le do pol kilometra. Ob pletenici se spustiva do jam, nad katerimi je na višini dvainštirideset metrov obok Malega naravnega mosta. Iz sistema Zelških jam priteče rečica Rak, ki ponikne v Tkalci jami na zahodu doline, ko se v podzemnem sotočju združi z reko Pivko v Planinski jami. Zaradi spolzkosti tal previdno stopava pod previsnimi stenami ob vodi in preideva iz enega dela jame v drugega, kjer se jamarji pripravljajo za veslanje v sistem podzemnih jam in se po ogledu vrneva po isti poti nazaj do avtomobila. Narediva le kratko pot in zapustiva vozilo ter po označeni potki greva do malega naravnega mosta, s katerega uzreva globoko spodaj prej obiskane jame in ni nas malo, ki zremo navzdol na čudovito znamenitost krajinskega parka. Vrneva se in peljeva do naslednje postaje na najini poti, Kotličev, kjer vre ali pa tudi ne, vsaj tako piše na informativni tabli. Kotliči so skupina izvirov v kotanji, kjer izvira potok, ki se po stotih metrih izlije v rečico Rak. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih. Po deževju in visoki vodi pa izviri bruhajo in ustvarjajo do meter visoke mehurje. Sprehodiva se po ozki blatni stezici med tolmunoma, narediva nekaj posnetkov, se vrneva do avtomobila in odpeljeva do Velikega naravnega mosta, preko katerega poteka pravzaprav cesta in ga bi skoraj spregledala, če ne bi bilo parkiranega avtomobila in lesene ograje z info-tablo. Ustaviva in se sprehodiva ob ograji, s katere vidiva globoko spodaj dolinico in reko, ki hiti proti Tkalci jami. Poiščem pot s ceste, ki se po polici spušča ob prepadni steni in dosežem dno, ki je pravzaprav slepi zatreb doline. Še se moram spustiti do reke in tedaj vidim sedemintrideset metrov nad menoj obok naravnega mostu. Pogled na okno pod mostom in dolino za njim je enkraten, kakor je tudi lepa kratka dolina, ki se izteče z jamo, v katero se steka Rak. Ko se hočem vrniti, vidim, da se previdno spušča hči in skupaj si to čudo narave ogledava še enkrat ter se nato vrneva na cesto.
Za danes je dovolj ogledov in pred nama je le še vrnitev v domači kraj.