Slovenec - Anton Podbevšek: Komaj 18 leten je odpotoval v Leoben, kjer je bil nekaj časa rudar, od tam pa ga je koprnenje po tujih deželah vedlo v Francijo.
Toda tudi tam ni dolgo zdržal. Vkrcal se je na prekooceanski parnik, kjer ga je med vožnjo okradel neki Španec, za kar ga je mladi Planinšek pošteno pretepel. Boječ se posledic, se je takoj, ko se je izkrcal v Newyorku, odločil skupaj z nekim Poljakom in devetimi Irci, da si zgrade farmo v Kanadi, ki so jo prav takrat, okoli leta 1910. začeli močno kolonizirati. Planinšek in tovariši so dobili 150 oralov zemlje in so pridno kmetovali. A tudi na farmi ni Plaminšek dolgo strpet. Mikalo ga je najbrž zlato, ki so ga začeli odkrivati v severnejših pokrajinah.
Okoli leta 1912. je Planinšek odrinil čisto sam v neznane, divje severne dežele, kjer je prebil do leta 1928., ne da bi kam pisal ali pa sam prejel kako pošto. O tem, zakaj se tako dolgo vrsto let ni nikomur javil, izvemo nekaj malega iz njegovega drugega pisma, kjer pripoveduje:
»Seveda se mi je smililo ubogo ljudstvo in sem mu skušal pomagati, kolikor je bilo v mojih močeh in tako sem odlašal s povratkom nazaj proti jugu med sebi enake.«
In pozneje: »Dokler ni zamrlo v meni vsako človekoljubje, sem živel med njimi, toda tega ti ne morem vsega opisati, kajti vsak dan sem imel svoj dogodek in vsega tega ni mogoče spraviti na papir v enem samem večeru.«
Po njegovih pismih sodeč, je moral doživeti silne duševne pretresljaje, da je vzdržal tako dolgo brez vseh stikov z domačimi. Končni posledek teh pretresljajev je bil, da se je Planinšek takoj, ko je prodrla do njega vest, da je izbruhnila v Evropi svetovna vojna, napotil proti jugu, »da se tudi jaz udeležim krvavega plesa«. Kako velik skok od njegove velike ljubezni tudi do njemu docela tujih soljudi pa do sklepa, da se tudi on sam udeleži svetovne morije!
Ko se je Planinšek pozneje umiril in je prešel obup v njegovem srcu, je toliko bolj elementarno — morda prav zavoljo tega, ker je bilo predolgo zadrževano — bruhnilo na dan njegovo veliko koprneti je po rojstnem kraju, po domačih in po domovini.
Vzroki, zakaj sem se odločil objaviti sedaj njegova pisma, so tile: njegovo izredno fantastično življenje, ki ga izpolnjujejo številna potovanja in brez dvoma velika ljubezen do samote in do narave, ljudski pesnik-popotnik, ki občuti tragiko življenja in pesnikuje po svojem iastnem priznanju zato, da ne pozabi materinega jezika, klic krvi (kako rad bi prišel domov, a še ne more!), širina duha, zato veliko obzorje in svobodno gledanje na svet (stanovske razlike med ljudmi ostanejo nanj brez vsakega vpliva!), nepremagljiva želja, da spozna čim več sveta, čista nravnost in končno ljubezen do nevarnosti, obenem z njo pa zaupanje v svojo zvezdo.
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je Planinšek samouk, brez prave šolske izobrazbe, da mu je izobrazbo dalo zgolj njegovo burno življenje, s čimer pa nočem reči, da bi bila ta izobrazba manjvredna. Ne eden zadnjih vzrokov je tudi ta, da se močno bojim, da Planinska ni več med živimi.
Njegovo zadnje pismo je datirano z dne 12. avgusta l. 1931. Če bi bil še živ, bi prav gotovo pisal, posebno pa še z Bahamskega otočja, kamor je napravil 8000 milj (skoraj 15.000 km) dolgo potovanje z navadnim indijanskim čolnom, od teh 73 in pol ur po odprtem morju, kjer ga je tudi zasačil vihar. Zakaj je predvsem napravil to dolgo pot iz skrajnega severa na skrajni jug? Kakor sam pravi, zaradi tega, da si pozdravi obisti, na katerih je trpel že od l. 1914., in da se okrepi tudi mala Inez, ki je pokazala znake jetike.
Ko prosim slovensko-ameriške liste za ponatis teli vrst o Planinšku, izrekam nado, da bodo mogoče ti izsledili, kaj se je zgodilo s kraljem Eskimov in z njegovima otrokoma: Tomyjem, »princem Golega ozemlja« in Inez, »princezinjo Golega ozemlja«, ki so jo Eskimi skoraj po božje častili. Hotel bi, da so še vsi pri življenju. Moje upanje pa je zelo majhno. Vzbuja mi ga zgolj nekaj besed iz Planinškovih pisem: »Meni ni več za civilizacijo... Spočetka sem hrepenel po sebi enakih, ko pa sem bil par dni v mestu, sem si želel nazaj v samoto.« (Tretje pismo.) »Vrniti se hočemo nazaj v severne pokrajine, kajti opazil sem, da jaz ne spadam v civilizacijo. Bil sem predolgo na prostem.« (Zadnje pismo.)
Planinšek se je nameraval vrniti v arktične kraje — kot bomo zvedeli na koncu iz poročila v »The Tribune« — zopet s čolnom, in sicer ob obali Atlantskega oceana. Če je res mrtev, bi njegova smrt pomenila veliko izgubo tudi za znanstveni svet. Planinšek je razkazoval med vožnjo s čolnom skozi Zedinjene države bogato zbirko edinstvenih fotografij in neznanih dežel ob Severnem Ledenem morju. Iz poročila tudi izvemo, da je potovala njegova odprava — preden je nastopila svojo slovito vožnjo s čolnom — s pasjo vprego več mesecev, ne da bi srečala kakega človeka! Prevozila je 20 rek in 193 jezer! Čoln je prenesla mimo 193 ovir — večinoma vodopadov.
Ko so se mu časnikarji čudili, kako je mogel prevoziti Mehiški zaliv, kjer voda zelo dere jim je smejoč se odvrnil, da je prevozil na severu 36 milj (okoli 66 km) dolge, deroče reko v eni uri 35 minut, in to cik-cak med samimi skalami! Poleg fotografij je moral biti silno zanimiv njegov dnevnik, v katerega je zapisoval vse, kar je doživel na Golem ozemlju.
Slovenec, 8. januar 1935