Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec
Leta 1987 se je v katalonskem mestu Sabadell rodil Kilian Jornet. Pri treh letih je stal na svojem prvem tritisočaku, pri petih na Anetu, s 3404 metri najvišjem vrhu Pirenejev. Otroštvo je preživel v gorah, saj je bil njegov oče oskrbnik koče in gorski vodnik, leta kasneje je postal ikona gorskega teka. Najbrž ga ni resnega trail tekača, ki ne bi poznal večkratnega prvaka v najrazličnejših tekaških preizkušnjah in rekorderja, ki premika meje mogočega. Vzpon in sestop z Mont Blanca je opravil v štirih urah in 57 minutah, s 34 udarci srca na minuto v mirovanju in maksimalno porabo kisika 92 mililitrov na minuto na kilogram teže premika tudi meje lastnega telesa.
Ko so se v začetku prejšnjega stoletja pojavili prvi gorski teki v ZDA, bilo je v Kaliforniji leta 1904, ko je skupina prijateljev izzvala drug drugega, kdo bo prvi premagal razgiban teren ob obali do na novo odprte gostilne Dipsea na obrobju San Francisca, ni nihče slutil, da bo sto let kasneje trail tek postal najhitreje rastoči šport na prostem.
Na drugem koncu sveta, v Podbrdu v Baški grapi, so tamkajšnji planinci v Šestdesetih letih prejšnjega stoletja zavzeto gradili kočo na Črni prsti in peš nosili gradbeni material iz doline. Nekega dne se je predsednik planinskega društva domislil, mar bi naredili dirko, da se vidi, kdo pride hitreje gor. Rodil se je prvi gorski tek pri nas, tek na Črno prst, ki poteka še danes. Seveda seje v konservativnih planinskih krogih zdelo takrat vse skupaj moralno sporno, po hribih se vendar hodi in ne teče, toda Podbrdčani so bili pionirji gorskega teka pri nas.
Danes se lahko Slovenija pohvali z zavidljivim številom tekem v gorskih tekih, trailih in ultratrailih, ki pritegnejo tekmovalce z vsega sveta. Gorski tek na Šmarno goro je predlani postal naj gorski tek na svetu, njegov oče Tomo Šarf pa letos predsednik svetovne zveze za gorske teke. Trail ni nobena obstranska reč več in nekateri ultratraili pri nas se lahko po dolžini in višinskih metrih postavijo ob bok najprestižnejšim v Alpah, kakršni sta dirki okrog Mont Blanca in Dolomitov. Tako kot v tujini postajajo tudi pri nas tovrstni športni dogodki generator turizma, ne le na dan tekme. Ko zastori padejo, stezice, poti, grebenčki in gore ostanejo.
Tekači jih raziskujejo vse dni v letu in po vsem svetu, čeprav ni to nikjer zapisano in izmerjeno. Trail je namreč v svoji biti življenjska avantura vsakega posameznika, zato je tudi doživljanje poti globoko in zgolj individualno.