Polet.si: Rudolf Badjura je bil v mnogih pogledih pionir.
Že v začetku dvajsetega stoletja se je podpisal pod številne turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Je avtor prve slovenske smučarske knjige Smučar (1924), posvečal se je tudi smučarski terminologiji. Poleg tega je zbral veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Pozneje je deloval v okviru Geografskega društva, kjer je vodil korekture imenoslovja na topografskih zemljevidih za Slovenijo. Pred kratkim nam je v roke prišla njegova zbirka Izbrani izleti po Gorenjskem, Goriškem, Notranjskem, Dolenjskem in Zasavju, ki jo je poklonil »slovenskim turistom za šestdesetletnico slovenskega planinstva«. Kljub temu da knjižica nosi letnico 1953, so njegovi napotki in nasveti še vedno povsem aktualni. Rudolf Badjura se je v »pripomnju« bralcem vnaprej opravičil za kakšno neljubo pomoto, dodal je celo svoj domači naslov, na katerem je sprejemal morebitne pripombe. A teh ni bilo veliko. Več je bilo pohval. Njegovo delo namreč odlikujeta izjemna sistematičnost in natančnost. Imel je tudi precejšen smisel za praktičnost, saj je večino svojih vodnikov izdal v majhnih formatih, tako da v nahrbtniku niso zavzemali preveč prostora.
Iz Kranjske Gore v Trento
Kranjska Gora je odlično izhodišče za različne planinske ture. Ena izmed tur Badjurove knjige vodi iz priljubljenega turističnega središča čez prelaz Vršič v Trento. »To je poseben svet, ki mu v mnogih ozirih na primera v Sloveniji. Nikjer v nobenem obljudenem gorskem kraju ti ne stopa snežniška divjina tako blizu pa tako veličastno in mogočno naravnost nasproti kakor tu med golimi, v viš kipečimi velikanskimi gorskimi stadori brez navadnega gorskega znožja. Z romantičnimi Koriti, skozi katera pridrvi mlada Soča, strli kup Vogel, za njim špik Vrh Frjanke, nasproti gromada Kukla in Golčica, med njimi zadaj odrti pusti greben Travnika od Mojstrovke proti Jalovcu ... Slikovit je ves okoliš, romantični so prizori, izvrsten je zrak in hlad, zanimivi izleti, prijazni Trentarji ...« Tako poetično je Trento opisal Badjura in še zapisal, da je za to tudi potrebnih šest do sedem ur.
Komna–Triglavska jezera–Bohinj
Bohinj je morda celo prvi slovenski planinski raj. Je namreč izhodišče številnih priljubljenih tur, ki ponujajo prekrasno alpsko naravo in osupljive razglede. Rudolf Badjura v svoji zbirki med drugim predlaga planinsko klasiko Komna–Triglavska jezera–Bohinj. Tura se začne pri domu na Savici in najprej vodi do koče na Komni ali do koče pod Bogatinom. Od tam pa je več poti do koče pri Triglavskih jezerih. »V slovenskih snežnikih je na izbiro mnogo turističnih postojank z bolj ali manj lepim okolišem in razgledom, a nobena izmed njih pa nima tako srečno izbrane, zanimive in slikovite lege kakor koča pri Triglavskih jezerih (1683 m), v položnem brežičku koj nad petim in šestim Triglavskim jezerom, v zaščitenem naravnem parku, v spodnjem kraju Zgornje Komne. Lahek pristop od Doma na Savici mimo Doma na Komni ali Koče pod Bogatinom po jašnih potih in tudi pozimi primeroma najvarnejši dohod, izvablja to kočo skozi vse leto obilo turistov, tudi manj vajene gorohodce, ki si žele počitka in miru po trudapolnem delu, in ga v tem prelepem kraju tudi najdejo.« Za dostop v dolino je na voljo več možnosti. Proti Bohinju se je možno spustiti po isti poti čez Komno, lahko greste čez Komarčo, čez planino Pri jezeru, čez Vogar ...
Kum
1219 metrov visoki Kum, ki se dviga med Savo in Sopoto, je najvišja gora v Zasavju, znamenito razgledišče in zelo obiskovana božja pot. Od daleč jo spoznamo po njeni vršini z dvema vršičema. Glede na to, da se je Badjura rodil v Litiji, je bil Kum po svoje njegov domači vrh. Zaradi višine, po kateri izstopa iz okoliškega gričevja, planinci Kum včasih šaljivo ali poetično imenujejo tudi Zasavski Triglav. Badjura v svoji knjižici ponuja dve možnosti za vzpon na Kum: iz Zagorja in iz Trbovelj.
Krim
»Iz Ljubljane lepo vidni, prav na jugu iznad Ljubljanskega barja moleči Krim je najvišji vrhunec v pestrem gorskem obodu, ki obdaja širno Ljubljansko dolino. Krim je več kot 10 kilometrov dolga in dobrih osem kilometrov široka gorska grmada med Ljubljanskim barjem, Rakitno, borovniško Dražico in divje romantičnimi koriti Iške. Površje odevajo debeli gozdovi, ki so bogat vir za našo lesno industrijo. Po njih se skrivajo tudi plahi merjasci, volkovi, jeleni in druga divjad, zato Krim slovi kot vabljivo lovišče. Nič manj pomemben ni Krim tudi kot turistično izletišče, saj ponuja poleg zanimivih potov tudi svojevrsten in neverjetno obsežen razgled. Z nobene druge višave ti ni dano uživati slokovito procvitajoče Ljubljane, središča našega turizma, kakor ravno s Krima.« Badjura v svoji knjižici predlaga vzpon s Preserja čez Zgornjo Brezovico in Črtletino. Poleg tega se je na ta 1107 metrov visoki vrh možno povzpeti tudi z drugih izhodišč.
Prtovč–Ratitovec–Sorica
»Prijazno selce Prtovč (1103 m) spada med naša najvišja gorska naselja. Vas ima le sedem v bregu okrog čvrstega studenca tesno na enem kupu pozidanih hiš pod holmcem Špičkom, električno luč, dobro mleko, a le eno samo čedno sobo z dvema posteljama za turiste. Med vojno zgrajeno avto cesto bi bilo treba dobro vzdrževati, da ne bo razpadla; pozimi nudi od Plesni dalje imenitno smuko v dolino,« je vas Prtovč v začetku petdesetih let opisal Badjura. Ime Prtovč je narečna oblika besede pertolč, ki pomeni kraj, kjer je bil pretolčen, posekan, skrčen gozd, da so naredili njive. Avtor predlaga približno peturno turo čez Gladki Ratitove, skozi Torko do Sorice.
Nanos
»Premnogi turisti in drugi, ki še niso videli Nanosa in ne o njem kaj prida slišali ali brali, si ga predstavljajo kakor kako drugo pomembno goro, na primer Kranjski Storžec, Krim ali Kum. Tako mnenje je zmotno, kajti Nanos ni kak osamljen, nebu pod oblake štrleči vrhunec, temveč obsežen del jugozahodnega gorovja Hrušice, prostrana skoraj trioglata, povprečno 900 metrov visoka gorska planota med Vipavsko dolino in Dolenjo Pivko, iz katere mole mnogi vrhovi, vršaci in kuclji, debeli in goli. Najvišji je Suhi vrh (1313 m), za njim Debeli vrh (1299), turistično najmikavnejši pa je južni skrajnik Nanosa nad Razdrtim, velikanski, izraziti oglenik Pleša (1261 m), za katerim ždi Vojkova planinska koča.
Kar odlikuje Nanos, mogočni znanik primorskega Krasa, pred drugimi gorami in gorskimi čoki, so njegovo čudovito ustvarjene strani, tako kljukasta vzhodna pivška stran od Razdrtega čez Strane proti Predjami, kakor veličastna, na moč vstromljena vipavska zahodna stran od Pleše čez Ture proti Vrhpolju pri Vipavi, ki daje vipavski pokrajini vselej poseben sijaj.« Rudolf Badjura predlaga dve poti na Nanos.
Prva, ki se začne v Podnanosu, poteka po južnem pobočju in kar nekajkrat prečka asfaltirano cesto, ki vodi proti lovski koči. Druga pa je strma pot iz Razdrtega naravnost proti Pleši.
Sveti Jošt nad Kranjem
»V Sloveniji imamo mnogo gora imenovanih po sv. Joštu, nobena pa ni tako imenitna kakor Sv. Jošt (843 m) pri Kranju, ki je znan zaradi izredno lepega, daljnega razgleda. Čok te gore sestavljajo apnenci in opoke kredne tvorbe, združeni s peščenci in eocenskimi laporji. Na vrhu stoji velikadvostolpna cerkev. V stolpu sedanje romarske cerkve iz 1660 s ‘sve. štengami’ je veliki zvon z lepim Prešernovim napisom, imeniten tudi zato, ker je ulit iz topov na turških bojnih ladjah.« Badjura predlaga pristop iz Kranja skozi Stražo in čez Ravne k Sv. Joštu. Za sestop pa predlaga poti v Crngrob, skozi Prevno, Čepulje ali Križno goro v Škofjo Loko.
G. Š.