Dotik: Kdo je režiser naših življenj, ne bi vedel. Potep je bil le eno izmed dejanj v tej zemeljski igri – skušal sem ga kar najbolje poslikati in opisati.
Ne mislim se več vračati v ta svet, in sem ... pred leti prišel na idejo, da se poslovim od nekaterih gora. Tistih, ki so mi ljube in ki jih še vedno zmorem obiskati. Morda to ne bo zadnje slovo – a bolje dvakrat kot nikoli. Naj bo vsako naše slovo veselo in radostno! Topli dnevi, ki so se potegnili v oktober, bodo te dni ugasnili. Morda bova le zmogla! Tak je odziv iz notranjosti.
V počasnem taktu začetnih korakov vrtim vrat v smeri privzdignjenih robov Krme. Štirinajst let je minilo, odkar sem po tej najljubši mi dolini hodil v družbi. Vem, da nama bo uspelo z dobro strategijo, in tudi opremo imava skrbno pretehtano. Pisane barve rastlinja na začetnem delu poti zbujajo raznovrstne občutke – domačnost je najmočnejši. S čim naj bogatim ta svet, s potoki pretečenega znoja? Z občudovanjem in hvaležnostjo, kar ni mogoče brez biti vseskozi prisoten.
Po dobri uri hoje prideva na rob, od koder se še zadnjič vidi na Zasipsko planino. Od tu se pustošenje, ki ga je po dolini uprizoril veter, ne vidi. Podoživljam dogodke v Zgornji Radovni, kjer naju je presenetila tabla, da je cesta zaradi odstranjevanja posledic vetroloma zaprta. Znak za prepoved vožnje je stal na levi strani cestišča. Tako postavljen naj ne bi imel prave veljave. Je nekdo zamižal na eno oko? Po sto metrih sva se pripeljala do drvarja. Ugasnil sem avto, da se v miru pogovorim z možakom.
»A vi kar vozite, čeprav je cesta zaprta? Res ne vem, kaj vam je, ljudem!« Zavzdihnil sem. Kako naj bi mu razložil, da gre za meni najljubšo dolino, da zapore ceste nisem predvidel, da sem šest let zaman čakal na priložnost, da gre za edino pot, ki jo še zmorem, in še kaj. »Vsi se izgovarjate ... Tu je bil cel kaos. Eni so mi vozili kar čez jeklenico, drugi so me močno priganjali, naj pohitim, in še kaj.« Pritrdil sem mu, da so nekateri ljudje postali nemogoči in da je takih čedalje več. Prijeten možak je bil … drug drugemu sva zaželela uspeh in si pomahala v slovo.
Za robom je dober kraj za prvi počitek. Kot bi stopila skozi odprta vrata, se je svet povsem spremenil. Mrzel veter in mokra srajca skrajšata postanek na nekaj minut. »Sedaj pa že veš, kam greš,« se iz telefona zasliši sestrin glas. »Vem, samo ti še ne povem.« »Slišim, da že hodiš!« »Res je.« Kadar je vprašljivih veliko stvari, je bolje, da za pravi namen ve malo ljudi. Tu računam izključno na podporo narave.
Naslednja večja vrata se nama odpro na robu Malega polja. Pogled se zasuče v desno, v Zgornjo Krmo. Betonska korita, kjer sem pred leti dopolnil zalogo pijače, so prazna in očitno so tudi svizci že šli spat. Z umirjenim korakom nadaljujeva proti naslednjim nevidnim vratom – k Prgarci, kraju glavnega počitka. Če bi izključil čas, bi se na vsakem koraku srečal s samim seboj. Tolikokrat sem bil tu.
Ko za Arhovo glavo prideva na vrh Ulic, se svet razpre. Z roba balkona nad Krmo stopiva v parter gledališča, v katerem so glavni igralci visoko nad nama. Ta portal je najveličastnejši. Kako na široko poletijo občutki, ki dajo odgovor na jutranja vprašanja: kakšno ceno sem pripravljen plačati za izlet, ali je vredno, je v tem potepu sploh kak smisel? Tovrstne občutke iz Krme, ki so mi z leti ušli iz spomina, bi si bilo dobro priklicati v slabih trenutkih.
Na gruščnatem pobočju Kalvarije začno pljuča grabiti zrak nekam v prazno. Za petino upočasniva korak in predpišem si petnajst minut žvižganja, kar močno upočasni dihanje – en vdih in izdih le na pet korakov. Pihanje skozi ustnice, stisnjene v šobo, v pljučih ustvarja dodaten pritisk. Za slovo gre, dajva vse od sebe! Pohodne palice so raztegnjene na dolžino palic smučarskih tekačev, nikakor ne alpskih smučarjev. Tako je opora nanje največja in nekoliko razbremenjujem hrbet. Alpinisti vedo: oprijemališče v višini glave ali še kanček više daje več moči kot v višini prsi ali še niže.
V tem visokogorskem gledališču, kjer igrava sama sebe, je na vrsti današnje predzadnje dejanje. Rad se pošalim s človekom, ki ima dober smisel za humor. Kličem v kočo – kakšno je zgoraj vreme? »Pri nas je sonce!« Je tudi kaj deklet? »Seveda so!« Potem grem kar takoj gor! (Ne omenim mu, da nisem tvegal in je ena z menoj.) »Kdaj pa?« Danes. »Ni nekam pozno?« Dan je še dolg. »Povej, da si 'sončni', tako se spoznava.« Imaš kakšno željo, da pozvonim v tvojem imenu? »Hvala, ni treba. Tu gori imamo svoj zvon.« Najprej krepko potrkam na velikega, potem pa še na manjša dva. Čez nekaj trenutkov si s sogovornikom pogledava iz oči v oči.
»V Krmi imaš avto? Po 400 evrov so pisali kazni. Tako policaji kot tudi redarji.« Ponovno sem se vprašal, kolikšno ceno sem pripravljen plačati za potep, tokrat dobesedno. Sedaj je, kar je. Naj bo usoda mila do naju. So ljudje, ki govorijo 'Usoda je hotela …'. Ah, gre za posledico, delo usojevalcev. Molitev k bogu, od vseh klicanemu in polno zasedenemu, nama verjetno ne bo v pomoč. Tistih, ki so se oklicali za njegove namestnike na Zemlji, pa tudi ni tukaj. Moji ljubi in najdražji, na vas se obračam, čeprav ste nevidni, neslišni, a ne vedno nečutni!
Dom ne potrebuje ne reklame ne zmage na SINOR-ovem natečaju za 'naj' kočo. S 341 ležišči in 300 sedišči ima avtomatično največji možni zaslužek. S takimi natečaji ljudem tako in tako preusmerjajo pozornost na nebistvene reči. Bi lahko rekli, da nas s tem celo poneumljajo? Imava dobro uro počitka, skromno malico in okviren časovni načrt. Pogled na uro pove – še sva v igri za vrh! Stopiva skozi vrata in pogled zaokroži nad Vrati … vsakokrat se odpro tudi vrata v notranji svet spominov.
Prvi koraki so lahkotni, sestopajoči. Veliko se je spremenilo od zadnjega obiska, največ v meni. Ko se spremeni pogled na svet, se tudi doživljanje ture. Rezultat sam nikogar ne obogati in vendar je nekaterim silno pomemben. Nama bo uspeh kaj prinesel ali bo nekaj tudi odnesel? Ali človek vsakdana sploh kaj prinaša tem goram ali jim le nekaj odnaša?
Koliko napora naj vloži človek v izlet, da bo zmogel napisati nekaj imenitnega, koliko kilometrov naj preteče, da bo zgodba dovolj dolga, koliko višincev naj naredi, da bo dovolj odmeven, v kako kratkem času, da ga drugi ne bodo prehiteli? Preudarno dihanje daje ritem korakom. Kakšno krasno slovo od gore bo to, obkroženo z občudovanja vrednimi velikani! Seveda v ta namen ne bova prižigala sveč. Kakšna lučka se pa le prižge, v nama.
Minute na vrhu tečejo neslišno in enakomerno. Pogovor z redkimi posamezniki je sprva pomembnejši. Notranja ura sproža občutke – zadnji čas za postavitev kamnov! Še in še se igrava z njimi, dokler ne pride nov impulz – zadnji čas za sestop. Kot po načrtu sva v minutah sončnega zahoda na Malem, kar nama omogoči priti v kočo do teme.
Jutro prinese nove občutke – kot bi bilo telo povoženo. Dovolj počasi se odpravljava, da sva pripravljena. Občudujeva gostoljubje Milana in Marjana, dvojice, ki opravlja dvojno delo. Ko vetrnici nad nama izgineta iz vida, noge samodejno uberejo enakomeren ritem. Nasičen zrak ne omogoča vidljivosti v dalj, kaj šele, da bi se videlo do morja ali Snežnika. Dandanašnji vremenoslovcem nikakor ni lahko napovedovati vreme, a ne bi bil rad v njihovi koži, ko se morajo lagati o vzrokih, zakaj je tako, kot je.
Ob ponovnem srečanju s Krmo dobiva od macesnov zlati pozdrav – njihovi živahni odtenki popestrijo dolino. Srečava nekaj vzpenjajočih se samotarjev, največ tujcev in tujk. Vsem se na obrazih zrcalita mir in spokoj; vedo, zakaj so tukaj in zdaj. Dih, utrip in korak naju ločijo, da zadnje pol ure prehodiva vsak po svoje. Listka za brisalcem vetrobranskega stekla ni – hvala vsem, ki ste zaslužni! Še zadnjič se ozrem po dolini navzgor. Pri odhodu nikdar ne izpustim pozdrava goram, čeprav to še ne bo moje zadnje slovo Krmi.
Iztok Snoj & Co.