Primož Blaha: Si predstavljate ...

... čez dan pohajaš po neskončnih prostranstvih zasneženih gora, odsmučaš do morja in se popoldne na razgledni terasi hišice na griču namakaš v termalni kopeli (hiša ima, se razume, lasten termalni izvir) z mrzlim pivom pri roki?
Vem, zdi se kot plod perverzne domišljije, a tak je bil naš povprečen dan na Islandiji.

Tale uvod je skopiran iz objave z Islandije izpred sedmih let; menda je dovolj zgovoren, da ne rabim razlagati, zakaj smo se ponovno odpravili tja. Vseeno pa uvod ob drugem obisku ni povsem točen: tokratna hiša je imela teraso na vzhodni strani in je bila popoldne v senci – pa že sicer ni bilo prijetno za posedanje (tudi pivo smo imeli raje v hladilniku kot zunaj, da ni bilo premrzlo). Seveda je namakanje v vroči vodi zato še toliko bolj prijalo.

Po drugi strani pa je bila letošnja zima tudi na Islandiji bolj skromna s snegom in pogled od morja navzgor ni bil najbolj obetaven. K sreči se je izkazalo, da so bile smučarske razmere kakšnih 200 – 300 metrov višje odlične in tudi izhodišč s snežnimi jeziki, ki so segali do ceste, je bilo dovolj – le najti jih je bilo treba. Izbire tur je bilo tako nekaj manj, za teden dni še vedno več kot bi zmogli prehoditi in presmučati. Doma smo seveda razmišljali tudi o kakšnem drugem, še ne poznanem delu otoka; na koncu smo presodili, da je turnosmučarsko najbolj zanimiv polotok Tröllaskagi, tam pa najboljše izhodišče Dalvik.

Vreme je bilo tipično islandsko: le redko se je držalo napovedi, vendar je bilo le en dan tako slabo, da nismo šli na turo. Ta dan smo izkoristili za ogledovanje, prav tako smo si privoščili nekaj turizma zadnji dan in še dodatno popestrili dopust. Skratka, Islandija nas je tudi tokrat navdušila in tretji obisk se zdi nekako pričakovan. Do takrat pa pojdimo lepo po vrsti …

22. 4.: Keflavik – Dalvik

V petek zvečer smo z Dunaja poleteli direktno na Islandijo in v soboto zjutraj smo se zbudili v Keflaviku, blizu letališča. Po prevzemu avta in nabavi hrane smo se odpravili na pot proti severu. Tokrat smo naredili kratek ovinek po zahodni strani polotoka Tröllaskagi, da smo si ogledali razmere in možne cilje na tisti strani. Na koncu se seveda nikoli nismo zapeljali tako daleč na turo, morda kdaj prihodnjič …

Prejšnjič smo bivali v hišici na zelo lepi lokaciji malce ven iz vasi, zdaj smo imeli večjo hišo prav v centru Dalvika. Po začetnem šoku nad neverjetno količino stvari (in posledično prahu) po stenah, stropu in omarah, smo se prav lepo udomačili in se hitro privadili dnevne rutine v počitniškem ritmu.

23. 4.: Halldor, 1100 m

Prvi dan nas je pričakalo lepo vreme, manjkala nam je le še ideja, kam na turo. Zapeljali smo se v bližnjo dolino takoj južno od Dalvika, kamor dokaj daleč vodi ena redkih cest v notranjost in se približa višjim hribom (tam sežejo do okoli 1300 m). Nekoliko presenetljivo je bilo tam manj snega kot na nekaterih nižjih hribih tik ob morju. Tudi sicer nisem doumel tamkajšnje logike: v eni dolini skoraj kopno, v sosednji lepo zasneženo, in tako podobno naprej. Kakorkoli, ta dan smo se vrnili v Dalvik in parkirali pod smučiščem (gre zgolj za majhno lokalno smučišče z dvema vlečnicama).

Na smučišču je bilo že skoraj več borovnic kot snega, vseeno smo takoj pri avtu stopili na smuči. Po nekaj vzpona smo prečili desno za rob in višje dosegli dno doline, kjer se je odprlo več možnosti. Zagledali smo se v širok žleb na drugi strani in po prečkanju potoka kmalu zagrizli v strmino. Razpoloženje je z višino naraščalo, obetala se nam je super smuka! Šele na vrhu žleba so se odprla prostranstva in v arktično mrzlem vetru smo nadaljevali v levo pod grebenom do enega od vrhov. Sosednji, glavni vrh je nekaj metrov višji, vendar prestrm za smučanje.

Zaradi vetra nismo dolgo uživali v razgledih in kljub več možnostim spusta smo se odločili za povratek po smeri vzpona. Smučanje je bilo več ali manj odlično v krasnih pomladanskih razmerah – da ne govorim o samotnih širjavah in razgledu na morje. Z dna doline smo se ponovno vzpeli na nasprotno stran do vrha smučišča in po progi do avta. Po začetnih dvomih smo torej prvi dan zaključili nad pričakovanji. Smučarske užitke smo seveda vsak dan dopolnili z razvajanjem v vroči kopeli z lokalnim pivom in okusnimi večerjami. Po takih dnevih ni bilo težko spati kljub svetlim nočem.

24. 4.: Steinneshnjukur, 857 m

Drugi dan smo se zapeljali skozi prvi tunel do kraja Olafsfjordur in na drugo stran zaliva v zaselek Kleifar. Prav do ceste je segal širok snežni jezik, ki nas je vodil v dolgo in dokaj položno dolino. Po kar nekaj hoje smo se zagledali v strmo pobočje pred nami in se po levi strani povzpeli na greben. Žal se je do takrat že pooblačilo in vrh smo dosegli v megli. K sreči se je občasno malce odprlo, da smo v dobri vidljivosti odsmučali naravnost navzdol, nato pa prečili pod sedlo in v soncu uživaško vse do dna doline. Za konec nas je čakal še dolg spust po dolini, v spodnjem delu smo se morali sicer malo poganjati, vendar smo lepo pripeljali do avta. Kljub zelo lepemu spustu z vrha smo imeli ta dan najmanj smučanja, saj se je poslabšalo vreme.

25. 4.: Husavik – Myvatn

Zjutraj smo pogledovali proti hribom, sredi dopoldneva smo se nato vendarle odločili, da nima smisla in smo se zapeljali na izlet. Skozi Akureyri in v sosednji fjord do ribiške vasice Husavik, ki je znana predvsem kot eno od izhodišč za opazovanje kitov, v sami vasi pa ni kaj dosti videti. V bližini je jezero s toplo vodo, ki je bila nekoč menda vroča, mi smo jo ocenili na okoli 20-25°C – vsekakor premalo za kopanje v takšnem vremenu.

Nadaljevali smo v notranjost do jezera Myvatn, v okolici katerega je polno (vulkanskih) zanimivosti: smrdljive fumarole, termalni izviri, tektonska prelomnica itd. Na poti nazaj smo si ogledali še slapove Godafoss. Vreme ni bilo nič kaj turistom prijazno, zato pa je namakanje v domači vroči kopeli prijalo skoraj tako kot po turi …

2. 4.: Moskogahnjukur in Disin, cca 790 m

Tokrat smo se zapeljal do kraja Siglufjordur in parkirali za tretjim tunelom. To je bila edina nam že znana tura izpred sedmih let, pa še to smo malce podaljšali. Spodaj je prejšnji dan zapadlo le par centimetrov snega, višje okoli 10 cm. Med vzponom po dolini je občasno še naletaval sneg, a tekom dneva se je čedalje bolj jasnilo. Večkrat se je izkazalo, da smo šli prezgodaj na turo – čeprav smo ta dan začeli s hojo šele po deseti. Dnevi so tam itak dovolj dolgi, da ni potrebe po hitenju.

Z vrha na koncu doline smo najprej odsmučali na JV po gladkih pobočjih z nekaj centimetri svežega snega. Po dolini smo se naokoli povzpeli nazaj na isti vrh in v pršiču na trdi podlagi odsmučali na sever vse do praga nad spodnjo dolino. Od tam smo se povzpeli še na sosednji vrh, ki nam je pritegnil pozornost že na začetku. Spust je bil tudi tu odličen v deviškem pršiču in vse do avta.

27. 4.: Mulakolla, 970 m

Spet smo se zapeljali v Olafsfjordur in parkirali tik nad prvim tunelom. Tokrat smo morali nekaj minut nesti smuči do začetka snega, nato pa kar naravnost gor in na koncu levo do vrha. Morda se sliši malce dolgočasno, vendar smo ves čas hodili preko širnih pršičastih pobočij. Tudi ta dan je bilo dopoldne oblačno, med smučanjem pa se je zjasnilo in nad zadnjim žlebom smo se obrnili in ponovili zgornji del. V žlebu spodaj smo ujeli snežni jezik in z enim kopnim prehodom pripeljali do avta. Skratka, odlično.

28. 4.: Karlsarfjall, 988 m

Napovedano je bilo poslabšanje vremena, zato smo parkirali ob glavni cesti kak kilometer severno od Dalvika, do kamor je segal snežni jezik. Ciljali smo sicer na najvišji vrh na koncu doline, ki je izgledal zelo mikavno, vendar smo zaradi slabe vidljivosti odvili desno nazaj na nekoliko bližji vrh, ki tudi ponuja številne možnosti spusta. Zaključili smo sicer na grebenski rami malce pod vrhom, ki je bil že v megli.

Smučanje po širokem žlebu je bilo tudi tokrat odlično, sploh ker se je vidljivost medtem izboljšala – na dnu doline nas je presenetilo sonce. Odločitev je bila torej jasna: še enkrat nazaj gor in spust po fantastičnem pobočju. Za konec še po dolini in po priročnem pasu snega do ceste, popoldne pa smo se namakali v vroči vodi ob naletavanju snega in arktičnem mrazu.

29. 4.: Vatnsendahnjukur, cca 900 m

Zadnji smučarski dan smo dobro izkoristili v spet lepem vremenu. Parkirali smo tik za drugim tunelom in takoj ob cesti stopili na sneg. Vzpon po SZ pobočju nam je z višino kazal čedalje večje razsežnosti vse naokoli. Hribi so tu kljub skromni nadmorski višini smučarsko zelo zanimivi in ker ni visokega rastja, vse do dna omogočajo lepe spuste.

Prejšnji dan ni zapadlo več kot par centimetrov snega, dovolj za odlično smuko na trdi gladki podlagi. Prvič smo odvriskali na JV vse do dna sosednje doline. Ponovno navzgor do sedla in po grebenu na isti vrh. Drugič smo se spustili po malce bolj strmem pobočju na zahod vse do roba lepe in obsežne krnice. Še enkrat smo se povzpeli nazaj, tokrat po grebenu do stranskega vrha, s katerega smo pociljali naravnost do avta. Zgoraj bolj strmo, vmes preko širokih pobočij in spodaj po žlebu vse do dna, ves čas po tanki plasti pršiča na trdi podlagi. Izreden smučarski dan smo nadaljevali s popoldanskim uničevanjem vseh preostalih zalog hrane, proslavljanjem Ivinega rojstnega dne, vmes je bil seveda tudi čas za obvezno ogrevanje v našem bazenu.

30. 4.: Dalvik – Keflavik

Po tako dobrih smučarskih razmerah nam je bilo kar malo hudo, ko smo se zjutraj odpravljali proti letališču v še enem sončnem dnevu. Časa smo imeli sicer dovolj za eno dopoldansko turo, vseeno smo dan raje izkoristili za ogled islandskih lepot – na koncu nam ni uspelo niti v miru na večerjo pred letališčem, saj so razdalje nekoliko varljive in je bilo vožnje kar veliko.

Osredotočili smo se na jugozahodni del otoka, kjer je tudi največ zanimivosti relativno blizu skupaj. Prvi ovinek s poti smo naredili do slapov Hraunfossar (“lavini slapovi”). Gre za celo serijo slapov, ki tečejo izpod polja lave v reko, na kateri je le malo višje kratka soteska z bolj divjim slapom Barnafoss. Reka teče z bližnjega ledenika Langjökull, ki se je kazal kot na videz neskončno belo obzorje. Sploh smo bili veseli sončnega dne, saj smo imeli prejšnjič na jugu vedno slabo vreme in je bila vsa pokrajina videti bolj turobna. Malo manj smo bili veseli ledeno mrzlega vetra pa tudi sicer je bilo mrzlo. Gore (ki niso posebno visoke) je v zadnjih dneh pobelil sneg, kar je dodalo še lepši kontrast. Predvsem prej nismo nikoli zaznali, da je tudi v širši okolici Reykjavika tako gorato.

Nadaljevali smo proti jugu in le malo pred glavnim mestom zavili v notranjost do narodnega parka Thingvellir. V bližini jezera smo se sprehodili do slapu Oxarafoss, ki pada preko kratke stene znotraj razpoke na stiku severnoameriške in evrazijske tekonske plošče. Tektonsko in vulkansko delovanje je seveda izoblikovalo to čudaško pokrajino, preko katere smo nadaljevali proti vzhodu.

Ustavili smo se ob polju gejzirjev, kjer vsakih 5-10 minut izbruhne Strokkur, medtem ko sosednji (nekoč slavni) Geysir še vedno spi. Še nekoliko naprej v globel grmijo mogočni slapovi Gullfoss, ki so v soncu še posebno atraktivni. Tudi vožnja v poznopopoldanski svetlobi je bila, kljub že kar nekaj prevoženim kilometrom, prav lepa. Za glavno mesto nam je tako spet zmanjkalo časa, pa saj sem že napovedal ponovni obisk. Do takrat ostanejo podvojeni spomini odličnega smučanja, dopustniškega uživanja in zanimive narave.