MOP: Minister za okolje in prostor Roko Žarnič je na današnji konferenci Okolje in človekove pravice: Sodelovanje javnosti v okoljskih zadevah – teorija in praksa, v nagovoru udeležencev dejal:
V veliko čast mi je spregovoriti na konferenci, kjer je govora o teoriji in praksi sodelovanja javnosti v okoljskih zadevah. S temi vsebinami se v ministrstvu za okolje in prostor srečujemo vsakodnevno. Ocena in priporočila konference nam bodo omogočila lažjo presojo, ali je to srečevanje uspešno ali ne. V Sloveniji smo po ratifikaciji Aarhuške konvencije leta 2004 naredili več korakov, ki so gotovo izboljšali stanje glede na predhodno obdobje. Da pa je na tem področju možno postoriti še marsikaj, je gotovo mnenje, ki ga delimo mnogi. Vprašanje je, kaj moramo narediti in kaj zmoremo dejansko potem tudi spraviti v življenje.
Ne želim si odločitev, ki jih potem zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne speljemo. Tovrstna neučinkovitost ima slabe učinke na vse deležnike v upravljanju javnih zadev in spodbuja nezadovoljstvo ljudi z oblastjo samo. To pa lahko sproži znamenito spiralo nezaupanja, ki ogroža stabilnost in uspešnost delovanja posamezne skupnosti.
Ideja sodelovanja javnosti v javnih zadevah izpričuje temeljni namen delovanja vsake pravične oblasti – da deluje v javnem interesu, v interesu ljudi in skupnosti. Gre za eno izmed idej, zoper katero je pravzaprav skoraj nemogoče ustvariti učinkovit ugovor. Naj se še tako potrudimo, je morebiten protiargument – zakaj pa sodelovanje javnosti ne bi bilo dobro ali prav – večinoma šibek in neprepričljiv, morebiti celo pristranski. A hkrati moramo biti zelo previdni pri tehtanju argumentov.
Vsi si želimo dobre, pravične in nepristranske odločitve. Nepristranske tako, da nihče zaradi te odločitve ne bo plačal nesorazmerne cene oziroma, da odločitev ne bo povzročila nesorazmernih stroškov.
Namreč, ko govorimo o sodelovanju javnosti v konkretnih upravnih postopkih, se ministrstvo srečuje z različnimi deležniki, predvsem z nevladnimi organizacijami in investitorji, v postopkih odločanja pa mora tehtati in presojati praviloma o nasprotujočih si zahtevah. Za temi zahtevami stojijo zelo realni in legitimni interesi kapitala in narave.
Zato se mi zdi zelo pomembno poudariti dostopnost in transparentnost podatkov, s katerimi razpolagamo. Tudi na tem področju smo naredili kar nekaj korakov naprej, včasih res rahlo opotekajočih, pa vendarle v pravi smeri. Kazalci stanja okolja, ki si jih lahko ogledate na spletni strani Agencije za okolje, ki deluje kot organ Ministrstva za okolje in prostor, so tak primer vsem dostopnih podatkov o skoraj vseh področjih politike varstva okolja in narave. Sedaj moramo začeti delati na tem, da bodo dosledno ažurni. Popolnoma jasno je, da je pozna informacija slabša od ažurnejše, saj lahko bolje in učinkoviteje ukrepamo, če so podatki na razpolago ob pravem času.
Na drugi strani nas pa tudi ne sme biti strah sodnih postopkov v sporih, ki potekajo ali bodo potekali zaradi pomembnih vprašanj obsega in kakovosti sodelovanja javnosti. Za delo upravnih organov je zelo pomembna tudi sodna praksa – no, tudi pri njej velja načelo pravočasnosti.
Kot inženir tudi vem, da je za delovanje kompleksnih sistemov, poleg dostopnosti informacij na pravem mestu in ob pravem času ter ob v naprej znanih pravilih sodelovanja, pomembna tudi kompetenca sodelujočih. Zato bomo v prihodnosti posvetili več pozornosti zagotavljanju pogojev za oblikovanje čim bolj kompetentnih sodelujočih v procesih odločanja. In pri tem ne merim samo na javnost, marveč tudi na investitorje in uradništvo.
Če povzamem, za učinkovitost sodelovanja javnosti v okoljskih zadevah so ključne tri stvari:
-pravočasne in dostopne informacije o okolju in postopkih,
-jasna pravila sodelovanja v postopkih ter
-kompetentni deležniki.