Silvo Baznik
Sončni vzhod na Bukovcu
Kako že pravi rek? Rana ura slovenskih fantov grob, a sončni vzhodi zahtevajo prav to zgodnje vstajenje in tako se še v mraku pripeljem pod Rakov rob ter v soju svetilke stopam po poti v upanju na lepe prizore ob sončnem vzhodu.
Hitim in hitro sem nad Marjaninimi njivami, kjer v daljavi zaznam prve znake jutranje zore. Daleč za obzorjem vidim rdečico in korak je hitrejši kakor tudi dihanje. Hoja meji že na tek in mimo vodohrama se že brez svetilke povzpnem do Gojške planine. Nikjer ni nikogar, ko hodim mimo stanov na pobočje Bukovca, kjer bom na višini 1552 m počakal na jutranje sonce. Višje sem, več je svetlobe in žal daleč za obzorjem Menine planine opazim pas sivine, ki ne obeta nič dobrega za moje pričakovanje. Sedaj vem, da Kamniško-Savinjske Alpe sončni žarki ne bodo obarvali v škrlat, ker bo sonce pokukalo na plano previsoko na nebu. Sanje se vedno ne uresničijo in v mrzlem jutru na vrhu vzpetine sedem na klopco, popijem vroč čaj in čakam in čakam.
Pred vzhodom sonca se nebo obarva rumeno in nekaj barvila steče po pobočjih vrhov, ko sonce pokuka izza oblakov in se rumeno z neba prelije v nežno rdečico in razlije preko sivine gora. Za izrazite barve pa se bo na planoto potrebno vzpeti še enkrat. Čez minuto ali dve sončni žarki pobožajo vzhodno pobočje Bukovca in se prelijejo na stanove Velikega stanu, ko oprtam nahrbtnik in se podam po grebenu proti Velikemu vršiču.
Le sem ter tja je nekaj snežnih flik spominja, da je lani zapadel sneg. Hodim po senci, se spustim in dvignem, dosežem piramido na 1536 m visokem Velikem vršiču, ki jo osvetljuje jutranje sonce. Pogled zdrsi na sosednji višji Mali vršič in na še višji Poljanski rob. Z višinami vrhov na planoti pa je pravi križ, saj na različnih zemljevidih se višine nekoliko razlikujejo in ustvarjajo mali kaos. S sončnega vrha se spustim po senčnem pobočju navzdol, krenem navzgor mimo večje zaplate snega in dosežem kapelico Marije Snežne na Velikem stanu, pod katero je ledena lokev, ki daje malce pridiha koledarski zimi. Po planini hodim sam in še ni videti kakšnega obiskovalca. Grem na cesto in po njej mimo jame Vetrnice do Sladkega in Petrovega kota ter v senci do gostišča Zeleni rob. Venomer me spremljajo lepi razgledi na gore, kjer je snežna meja nekje med tisočsedemsto in tisočosemsto metri, pa še višje ni pretirano veliko snega. Ob sedežnici se povzpnem mimo lepih stanov na Gradišče, tudi imenovano Njivice, verjetno po ravnici med severnim in južnim vrhom in tudi tu je nekaj dileme glede višine. Severni vrh naj bi imel dva metra, južni pa meter večjo višino od višine 1666 m, ki jo najpogosteje omenjamo kot najvišji vrh Velike planine. Kakorkoli, lepo je in tako naj tudi ostane ne glede na višino. Povzpnem se na južno točko Gradišča, kjer je kamniti krog s puščicami smeri z imeni in višinami posameznih vrhov, kjer naredim drugi daljši odmor.
Z Gradišča grem na rob Planjave, od koder zagledam prvega obiskovalca planote in ob ograji z bodečo žico hodim vse do vrha Poljanskega roba, kjer se odpre pogled na stanove Male planine. Grem po travnatem pobočju, vidim nekaj črnega teloha in med travami ugledam izgubljeni cvet modrega svišča. Nižje stopam mimo zelene lokve in preko ravnice najprej slišim in nato vidim krokarja, ki poskakuje po tleh in nato poleti visoko nad planino. Še malce vzpona naredim in sem na robu planine nad cesto, od koder vidim planino s stanovi in Črnuškim in Jarškim domom z vrhovi gora v ozadju kot na dlani.
Zastanem, naredim nekaj fotografij in se spustim proti Gojški planini. Spotoma ujamem v objektiv še nekaj cvetov črnega teloha in za povrh še dva modra cvetova svišča. Nad bajtama raste zelena smreka in na njej je obešena klopca. Pogled, ki me vzpodbudi, da sedem na klopco in se rahlo zagugam ob pogledih na gozdove in planino, ko srkam še vedno vroč čaj. Prijetno je, a treba je zaključiti današnji sprehod in zato oprtam nahrbtnik, zapustim planino in se skozi gozd spustim na Sončna griča, od koder imam le še kratko pot do parkirišča s kopico avtomobilov.
Pospravim pohodno opremo in se odpeljem do mitnice, kjer kupim letno parkirno karto za vzpodbudo, da večkrat obiščem to našo razgledno lepotico, Veliko planino, ki v vsakem letnem času ponudi spremenjeno in vedno zanimivo podobo svojim obiskovalcem.