Dotik: Naučil sem se poslušati govorico ljudi. Kako pa slišati neizgovorjeno, tega me niso učili ne doma in ne v šoli in ne kjerkoli drugje. Za tako učenje mi ni treba iti v gore, dober je tudi sprehod po Rožniku.
Govorica občutkov
Mešam Sandijeve karte, štiriinpetdeset jih je, enako kot za tarok, vendar so si od njih močno različne po moči, med njimi ni šibke, vse so aduti. Nekaj kart obrnem, ne za prerokovanje ali igranje, le za lep nasvet, zanimivo idejo ali dobro usmeritev. Od spodaj začenjam razkrivati Učenje, Srce, Občutki, Služenje ...
Rožnik. Ob drugi strani ograje je stekel v nasprotno smer, se umaknit pred mojim pogledom. Tiho sem ga poklical in natančno ujel trenutek, v katerem me je prepoznal. Počasi je naredil oster polkrog in bil sem zadovoljen: ponovno sva vzpostavila stik. "Oj, prijatelj!" šepnem. Krepke šape prekriža, njegove nepremične oči strmijo naravnost. "Kako si lep," zašumim s pritajenim glasom. Je njegov pogled prijaznejši? "Kje imaš družico?" Kot da je preslišal zadnje vprašanje.
Rad mu kaj lepega govorim, on pa me samo tiho gleda v oči. Rad se fotografira, njegova družica pa je prava mestna dama in se ne da kar tako slikati. Raje se umakne, včasih z veseljem name zapiha ali pa se zame ne zmeni. Tako kot je on videti pravi mačo, ima ona zelo lepo postavo. Gledava se, vendar ne vem, kaj mi molče govori. Ne znam poslušati neslišnega. Opazujem ga in skušam zaznati svoje občutke.
Po gibih bi sklepal, da mu prija moja družba, istočasno pa pokaže, naj ne hodim onstran črte, v njegov teritorij. Ko menjam mesto pogovora, ga opazujem, kako mi počasi sledi, in le hip nepozornosti je zadosti, da je z enim samim skokom ponovno ob meni. Zagledam se v njegove na široko razprte oči in v njih uvidim košček svoje duše. Ne, tega res nisem vajen, nikdar nisem vadil poslušati tisto, kar se z ušesi ne sliši. Še ga bom prišel obiskat in poslušat na Rožnik, tega lepega risa.
Minili so štirje dnevi, ko zaslišim: "Poslušati Ga moraš, in pri tem ti naj bodo vodilo občutki." Kako naj Ga slišim, kaj mi pripoveduje vsak dan, vsako minuto in z vsakim utripom, kako naj Ga ogovorim, kako Ga vprašati in na kakšen način naj Ga poslušam? Naj poskusim tako kot z risom: nagovarjam naj Ga in mu kaj lepega prišepnem? Poskusil bom opazovati svoje odzive in zaznati svoje občutke, Vem, da Ga z ušesi ne bom slišal, vendar tudi vem, da mi zna na svoj način šepetati in svetovati. Vendar se tega nisem učil, kajti njegova govorica je nema.
Ko sem že mislil, da Ga razumem, sem le razum, ta ustvarjalec prihodnosti, zmešal s čustvi, mojim stikom s preteklostjo. Poslušati Ga bom moral brez razuma, čustva, to lepo in barvito obleko, pa bom puščal raje ob strani. Ve, da Ga bom velikokrat spraševal po enih in istih stvareh. Kaj pa mi pripoveduješ, drago Srce, bom poskusil ujeti skozi občutke.
Iztok Snoj
Potrudimo se narediti vse, kar je v naši moči, v sebi uzrimo popolnost vsakdanjega dne in se naučimo poslušati svoje srce, kajti srce nam odpira tiste poti, ki so za nas v danem trenutku prave, in se odmikamo od interesov, ki nas poglabljajo v krizo vsakdanjega življenja. Potrudimo se odpreti vsem občutkom, ki izhajajo iz našega srca, in v sebi najdimo pot do samega sebe, do svoje notranje popolnosti, saj ko se sprejmemo v celoti, sprejmemo še tako majhen delček nesoglasja s samim seboj. Bog nas čuva na poti vase, da nam vse namige, ki jih potrebujemo, in v nas samih zrcali svojo sliko.
Srce
Če potrebujete spodbudo na poti vase, se ozrite v svojo notranjost, kjer vas čaka vse, kar še niste spremenili na sebi, in se potrudite iz dneva v dan najti popolnost v sebi z reševanjem vseh odprtih zadev.
Sandi