Naj bo naše prvo izhodišče pri Domu v Tamarju
Svetovno slavo našim goram nad Ratečami zagotavljajo znamenite planiške skakalnice, ki si jih komajda lahko predstavljamo brez vznemirljivo lepega in hkrati visoko pod nebo umaknjenega obzorja, prepredenega s strmimi skalnimi razi in globokimi grapami. Vendar je gorsko prizorišče nad rateško športno areno le delček mogočne gorske verige, ki se kot »nebeški most« (Kugy) vzpenja od močvirnih Ledin pri Ratečah na severu vse tja do drzne Jalovčeve piramide in mogočne Mangartove katedrale na jugu. Na zahodu se ta gorska ogrlica ogleduje v zrcalni gladini obeh Mangartskih (Belopeških) jezer, na vzhodu pa jo od osrednje gmote Julijcev ločuje globoka in ozka dolina Planice. Kjer koli se bomo zagrizli v hrib, k našim goram na obisk, bomo imeli trdo delo, kljub zanesljivim oznakam in varovalom, zato kar takoj povejmo, da se lotevamo zelo zahtevnega gorniškega dejanja in morda sploh ni odveč spomniti na morebitno zanesljivo spremstvo gorskega vodnika, še posebej, če nas bo zamikalo prepadno zahodno lice naših ostrorobih gora.
Srednja (2228 m) in Visoka Ponca (2272 m)
Osrednji greben Ponc se vse od prvega omembe vrednega vrha Macesnovca (1512 m) nad Ratečami vzpne na Malo (1925 m), Visoko, Srednjo in Zadnjo Ponco (2242 m), od koder se polagoma dviguje preko Struga (2265 m) na Vevnico (2340 m), od tam pa se proti jugu povzpne na vrh V koncu špice (2350 m) in se s Kotove špice (2376 m) spusti na Kotovo sedlo ter se po severovzhodnem grebenu vzpne na vrh Jalovca (2645 m), proti jugozahodu pa prek Roba nad Zagačami in Malega Koritniškega Mangarta (2370 m) ter prepadne Hude škrbine spleza na vrh Mangarta (2678 m). Ta divja grebenska rez, ki se je vse do vrha Mangarta drži državna meja, je na voljo le drznim gorniškim mojstrom, ki jim ni mar pogledov v globoke prepade in zmorejo marsikaj v skali tudi tam, kjer ni ne žic in ne klinov. Torej naj velja še enkrat – po pameti in v strokovnem spremstvu.
Naj bo naše prvo izhodišče pri Domu v Tamarju (1108 m), torej v dolini Planice, od koder se bomo zagrizli strmo v vzhodna pobočja Srednje Ponce, mimo dveh, že iz doline vidnih votlin po ozki stezici na Škednje, pobočje med dvema vzporednima grapama, od tam pa v krnico Pod pečmi na gozdni meji. Od tod dalje nas naravni prehodi po policah in gamsjih stečinah, sem ter tja ob zanesljivih varovalih, pripeljejo na razprostranjeni vrh Srednje Ponce. Težko je zgolj z besedo opisati vse, kar nam ta razgledna gora ponuja, vendar navdušenje prihranimo za sosednji vrh, za prvakinjo vsega vzhodnega dela grebena, za Visoko Ponco. Nanjo splezamo po izpostavljenem grebenu preko Planiške škrbine in se kot z razglednega balkona zazremo v severna pročelja najvišjih Vzhodnih in Zahodnih Julijcev.
Na Visoko Ponco lahko priplezamo tudi z belopeške strani (k Belopeškim jezerom je iz Slovenije najbližje preko mejnega prehoda v Ratečah), mimo koče Luigi Zacchi (1380 m) po zelo zahtevni poti, kjer nas bo predvsem v zgornjem delu ves čas spremljala galerija jeklenic, železnih lestev in klinov, kar pomeni, da bomo na tej strani stopili na pravo visokogorsko potovanje po ozki meji med nebom in zemljo.
Najpomembnejše podatke boste našli na zemljevidu Julijske Alpe – Zahodni del 1:50.000 ter v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi in Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (obe Sidarta 1998 in 1996).