Urban Golob: Matterhorn je zaščitni znak Valiških Alp, s svojo severno steno pa tvori enega izmed »Treh problemov Alp«, kamor prištevamo še severni steni Grandes Jorasses in Eigerja.
Čeprav se Matterhorn ne ponaša z kdo ve kako dobro skalo (prej obratno), je še vedno cilj mnogih alpinistov, tudi tistih bolj raziskujočih, ki še iščejo kakšno možnost za nove smeri. Toda gora je z vseh strani že kar dobro alpinistično obdelana. V njeni JV steni je svojo smer potegnil tudi kdo drug kot Franček Knez, od naših vzponov v severni steni pa velja poleg nekaj solo vzponov po Schmidovi smer omeniti tudi soliranje Janeza Jegliča, ki je v prvi polovici osemdesetih sam preplezal Bonattijevo smer. V zadnjem času ( približno 10 let) je kakšna nova smer nastala v SZ steni, okoli ovinka za »Zmuttovim nosom«, kjer sta zadnji dve novi smeri preplezla legendarni Patrick Gabbarou in Robert Jasper.
No, in ko misliš, da se v Matterhornu ne da najti nič več pametnega, da bi še kdo potegnil prvenstveno smer, pride pod steno Jean Troilett. Govorimo seveda o tistem zdaj že 61-letnem možu, ki ima na svojem seznamu 10 osemtisočakov (na vse se je povzpel brez dodatnega kisika), ki jih je skoraj vse po vrsti preplezal na osupljivo kvaliteten način. Morda se je še najbolj vtisnil v spomin v letu 1986, ko sta z Erhardom Loretanom po Japonski smeri s Hornbeinovim ozebnikom na alpski način v samo 39 urah priplezala na vrh, za sestop pa sta nato potrebovala le štiri (4!) ure, ker sta se v dolino v glavnem dričala kar po riti... Mnogi niti ne vedo, da je Troillet leta 1997 opravil prvi spust s snežno desko z Everesta in se na njegov vrh tako povzpel dvakrat. Prav tako ne bi izgubljal besed o fenomenalnih prvenstvenih vzponih v Himalaji, kjer je bil Troillet udeležen, npr. v JZ steni Čo Oja in Šiša Pangme.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>