Šel sem se osebnega vodnika, pa sem ugotovil, da je njegova vloga precej drugačna, kot sem si jo predstavljal. Ker ne odloča, kam iti. Ne določa cilja. Samo usmerja, svetuje, pomaga in vodi do njega.

Četrtkova zgodba

Stenar

Biti osebni vodnik po gorah ni preprosto

Za izlet, na katerem sem hotel biti osebni vodnik, sem naredil podroben načrt. Ko sem z njim seznanil še Ano, se je že začelo kazati, da nekaj z mojo predstavo o osebnem vodniku ni v redu. Na turi sem ugotovil, da je ta vloga precej drugačna, kot sem si jo predstavljal. Ker osebni vodnik ne odloča, kam iti. Nikakor ne določa cilja. Samo usmerja, svetuje, pomaga in vodi do njega. (300 m. Za beleženje prvih vtisov ob različnih višinah sem si dal v žep svinčnik in papir.)

1015 m. Bil sem prepričan, da sem naredil načrt, ki ji bo všeč, da je peljem na dva vrhova, na katerih še ni bila. A sem se zmotil. V glavi je imela samo Jalovec. Zjutraj sem videl, da še vedno ni prave volje in kar naenkrat sem pred odhodom tudi sam našel nujno opravilo. 1100 m. Z mislimi sem še vedno doma. Iz razmišljanja, kaj sem ob načrtovanju izleta naredil narobe, me zdrami šum vode. Zgrešil sem odcep za Kriške pode! 1200 m. Nisem hotel nazaj do odcepa, kot je hotela Ana. Pravo pot sva šla iskat kar poševno počez, po brezpotnem gozdu. Vprašanje je, če ne bi bilo bolje iti nazaj do odcepa. Do tu sva porabila že slabo uro. Nič ni šlo tako, kot sem predvideval in načrtoval. Nisva usklajena v hotenjih, zato sva v Vratih šele ob enih.

Osebni vodniki ne zgrešijo odcepov. Ne prepričujejo, da so njihove odločitve najboljše. Znajo pa improvizirati.

1300 m. Namerno in očitno sem zamenjal najini vlogi, kdo danes koga rine v gore. Mama, ki komaj rine po klancu navzdol svoja fantiča, se ustavi. Ana kmalu zatem pripomni, da ima uporaba pojma »žena« slabšalni prizvok. Zakaj je na primer nisem imenoval »ljubica«? 1400 m. »A vidite, kam me danes v tej vročini žene moja ljubica?« rečem Andreju, ki je naslednji sestopajoči. »Vsaka je ljubica, če gre v takem v gore. Nekatere so v gorah sitne.« »Ne, moja v gorah ni sitna. Prej jaz, kadar ne gre po časovnih načrtih.« »Ker tudi nisem žena,« doda Ana. Gledam oblak nad Sovatno, če bo pomagal delati senco. 1500 m. Hočem, da greva navzgor, dokler senca ne bo tik ob poti. V plitvem žepu kratkih hlač nimam več svinčnika. Še dobro, da imam v nahrbtniku drugega. Najbolj vroč del dneva je za nama (pod nama). V senci bi se odpočila in nekaj popila. »A ni grozno, kam me žena žene?«

Osebni vodniki se ne šalijo na račun vodenega. Pri iskanju sence lahko le svetujejo, ne pa tudi silijo, da se jo najde ob poti.

Med Bovškim Kozorogovcem in Stenarjem je Sovatna

1600 m. »Če bi šel zares s kakšno ljubico v gore, ne bi tako rekel.«. Zasmejem se. Tudi hladen zrak z Dovških vratic izboljšuje razpoloženje. Gamsovec že daje senco. 1700 m. Marsikaj drugega kot Kriški podi bi ji bolj ustrezalo. Pravi, da izbrani cilj zanjo ni dober. »Saj sem ti že takrat povedala, zakaj.« Poskušam se izvleči. »Če sprejmeš, da greš z nekom v gore, moraš verjeti v njegovo izbiro poti.« Skoraj pohodim krasnega, mrtvega metulja. 1800 m. Tamle malo višje, pri gladkih skalah, ji bom rekel ponovno. Ko ji v drugo rečem, da mi mora dati nahrbtnik, si ga brez besed sname in mi ga da. Njej v pomoč in zaradi moje želje, na vsak način doseči zastavljene cilje. Zanimivo je to – kadar sem šel s kakšnim vodnikom, sem čutil potrebo po gostem govorjenju, Če pa grem z Ano, želim, da se ne troši sapa za besedovanje. Že dlje časa hodiva v tišini in paziva, da ni nepotrebnega ali prehitrega koraka.

Osebni vodniki nimajo osebnega cilja, zato z njim niso obremenjeni. Če bi slučajno vodeni kakorkoli spremenil svojo odločitev, bodo to spoštovali.

2000 m. Dovolj sva visoko, da se ozrem naravnost čez dolino. Igra s palicami. Palice se sučejo med podajanjem iz rok v roke pri prečenju skal. 2100 m. Včeraj sem po telefonu rezerviral dve postelji v najmanjši sobi. »Mi imamo sobe za najmanj osem ljudi. Ne pričakujte, da boste sami v njej,« sem slišal moškega dobre volje. »Do kdaj morava priti v kočo?« »Goste pričakujemo do šeste ure ali vsaj njihov telefonski klic. Pri nas ni nobene omejitve, do kdaj morate priti.« Kličem v kočo, da sva na poti in da prideva ob devetih. »Pa nas bo veliko v sobi?«. Tega ji ne znam povedati. Prvi koraki po četrturnem počitku so prehitri. Misel ima moč oblikovanja podob. Oblika dobi ime, asociacijo, šele z našo predstavo o njej. Brez tega bi ostala brezoblična. Za veliko ljudi so skalne oblike brezoblične. Razen na primer Ajdovske deklice, ki se je ne da spregledati. 2178 m. Čas je, da kličem v kočo. Verjetno je Begunjski studenec nasproti doline suh.

Osebni vodniki poznajo odgovore na vsa vprašanja in predvidijo vse možnosti.

V Dovških vratcih

2300 m. Ura prevzema nadzor nad korakom. Zamujam. Dogovoriva se za različen tempo hoje. Vsake toliko se obrnem, da preverim, kako ji gre. Višina je višja od venca vrhov nad Kriškimi podi. V vodnikih so pri opisih vedno podobe gora, kakršnih na turi nikoli ne moremo doživeti. Običajno so slikane s sosednjega vrha, celo preko doline. 2501 m. Istočasno prileti na vrh kavka. Jo je »kdo« opozoril? Čas je za daljši počitek. 2295 m. Radoveden sem, kaj je za Stenarskimi vratci. Neoznačena pot se spušča do melišča in še globlje po njem. Spomnim se, kako sem pred odhodom sitnaril, samo da bi bil točno ob predvidenem času na vrhu. Ali mi je bilo tega treba? Vseeno je potrebno v vse skupaj vložiti dovolj truda. 2178 m. Vijugasta pot med mnogimi skulpturami. »Tiste skale so videti, kot bi jih nekdo izklesal!«

Osebni vodniki so vedno ob vodenih in jih nikoli ne puščajo zadaj in celo brez nadzora.

2050 m. Zelenjavna juha je naravna in odlična. Rad imam v koči spečen kruh. V vpisno knjigo grem preverit, če so na trenutke glasni in vseskozi strastni kvartopirci iz Prlekije. Nekomu iz mladega osebja zapojejo pesmico Vse najboljše. Jutro. Ana lista Zbornik radovljiškega planinstva. »Kako lepa slika iz Argentine.« Na straneh so slike Begunjščice, Bolivije in potem še »spokorniki« iz Argentine. Nekaj tisoč kilometrov po zraku in nekaj dni hoje, da visiš eno samo tako podrobnost. Pri nas je vse na dosegu roke, nekaj ur od doma. Pozabil sem že, kako genialna je lega straniščnega okna v prvem nadstropju. Postavljeno v višini školjke omogoča, da uidejo neprijetne vonjave naravnost na prosto. Ob odhodu iščem kuharja juhe. Fant se skloni, ko stopi skozi podboj vrat kuhinje. »Jaz.« Ana komentira jed brez posebnih dodatkov, značilnih za marsikatero od gorskih postojank: »Planinec ne potrebuje popoprane hrane, ampak kondicijo.« Točno ob devetih stopiva skozi »porton«.

Osebni vodniki ničesar ne sprašujejo, ker vse vedo in jim je vse jasno.

Ana me opozori na beneško masko iz snega pod Vrhom nad Kamnom

2178 m. »Ljudje gotovo niso, ker se tako močno sklanjajo čez steno.« Ne vidim jih, ker slabo vidim. »Tu so ponavadi kozorogi.« »Ja, trije kozorogi so.« V močnejšem vetru odleti ena od kap, k sreči ne daleč. Ženska v samoti prihaja že z vrha. 2300 m. »Glej! Na naju prožijo kamenje!« Stopila sva na široko polico, opremljeno z jeklenico. »Tu se je moral ponesrečiti Tilen,« ugibam. »Nekaj metrov nazaj je tablica. Je nisi videl?« Stopim nazaj jo pogledat. Ana gre dalje. »Počakaj.« Ker se ne ustavi, v drugo že zavpijem. Vtem gre med nama cela procesija kozorogov. Vsaj dvanajst jih naštejem. Med prvimi gre najmočnejši in najlepši, zadnji gre najstarejši in najmogočnejši. Počasi se vsi zvrstijo med nama. Sumim, da kamenje prožijo tudi nalašč. Spustijo se do melišča in po snežišču prečijo v skale Pihavca.

Osebni vodniki ne vpijejo, da naj se jih počaka, ker so vedno na pravem mestu.

2392 m. je navdušena Ana. Tudi sam jih še nikdar nisem srečal toliko. Na vrh so takoj priletele kavke. V vpisno knjigo so Prleki dopisali dobro voljo. Medtem ko se Ana sonči, se sprehodim do točke, kjer se greben strmo obrne navzdol. Eno od gorskih očes, Spodnje Kriško jezero, zre vame. Pogledam, kdo bi lahko pustil odprto kovinsko škatlo od vpisne knjige. Zadnja dva sta vpisala Plzen. Romana, ki sva jo verjetno srečala, je vpisala Belca – Stenar – Križ. Ugibam, kje bi bila ta Belca. Začneva sestopati. »Klini so vedno tako zelo narazen, kot bi bili narejeni samo za moški korak. Da me, ženske, ne moremo stopiti tako visoko, sploh ne pomislijo.« »Je bilo pa res doživetje, srečanje s kozorogi. Krasno!«

Osebni vodniki nimajo lastnih želja in vodenih ne puščajo na vrhu samih in izpostavljenih neznancem.

Vrh trav Gamsovca se zadaj še vidi Stenar

2200 m. Že nekaj časa hodiva po krasnem travnatem pobočju. Navadno zaužijem izlet na dušek, današnjega pa uživam po grižljajih. Narediva nov požirek pijače. Pogovarjava se o dokaj prazni koči in naravno prijaznem osebju. Še sedaj mi ne gre v glavo, da sva bila sama v sobi za deset ljudi. Če so nama tisto namestili, sem lahko samo zadovoljen! Na najino srečo v koči ni bilo oskrbnika. Pred nekaj leti je imel nenavadno idejo. Razlagal je, da zakonci in pari v koči ne smejo spati eden ob drugem, ampak eden pod (nad) drugim. Takrat nama je določil en prostor na vrhu pograda in drugega spodaj. 2000 m. Glasno požvižgavam pesmico, misleč, da sem sam. Za skalo me dva presenetita. »Dober dan. Prišli ste pa kot iz zasede.« »Ne razumijem,« potegne kvišku rame v višino ušes mlada gospa.

Tudi ko gre vse samo od sebe, osebni vodniki ne pozabijo na svojo vlogo. Njihova prisotnost nikdar ne sme biti posebej očitna.

1900 m. Ana se ustavi, tudi ona bi dala dol nekaj kosov obleke. »Tam spodaj, na robu, se bova ustavila.« »Auuu!« Levo nogo mi je zvrnilo v gležnju, ko sem nerodno pohodil kamen. Gledam navzgor, na PihaLca, ki ga je imel rad znan alpinist violinist. Tam čez je po strmih travah in skrotju prehod, piše v svojem vodniku. Visoko na grebenu opaziva dolge roge oglednika, kako nadzoruje pobočja. Verjetno je eden izmed tistih kozorogov, ki sva jih srečala. 1800 m. Spet se navdušujem nad slikanjem skal. »Enkrat letos bi rad šel na Pihavec.« Nekaj oblakov pride v goste, pozdravit vršace. Vidiva, kako skozi Luknjo prihaja v Trento nekaj gorskih romarjev. Skalnih oblik je naokoli kolikor hočem. »Moram si sleči dolge hlače.«

Osebni vodniki ne razlagajo svojih načrtov. Dajo le kakšen nevsiljiv namig ali pojasnilo.

Južno pobočje PihaLca

1758 m. »Glej na turo v celoti, ne samo tega koščka poti,« se branim na vprašanje, zakaj sva šla po tej poti, zakaj morava sestopiti po melišču. »Namenoma me pelješ po tako grdi poti. Kaj nisva mogla sestopiti po isti poti?« Ne strinjam se z njo. »Sedaj ne smem prav nič reči, če mi kaj ni všeč?« Začenjam nergati, naj se sprijazni s tem koščkom poti. »Gore so celota, so skale, trave in tudi melišča so sestavni del gora. Vzeti jih je treba takšne, kot so, tudi z gruščem.« » Melišča mi nikoli ne bodo všeč.« Pod njimi izbereva povratek skozi Bukovlje. Mogoče v gozdu ne bo tako vroče. 1400 m. Sonce spet žge. Nisem mogel obdržati zase: »Vidiš, da nisva imela dovolj kondicije za enodnevno turo na Jalovec.«

Osebni vodniki ne dokazujejo, da imajo prav. Čeprav vedo za najboljšo pot, pustijo vodenim do njihovega lastnega mnenja.

1200 m. Na listek sem hotel napisati gozd je pregret, pa tudi drugega peresa ni več v žepu. Spočit par se vzpenja z napetim korakom. »Podarim vam kemični svinčnik, če ga najdete višje ob poti. Rdeč je, da ga boste lažje opazili.« Smejeta se, kot bi jima povedal vic. Vsaj vem, da sta razumela in da sta Slovenca. 1015 m. Še 15 minut je do avta. Nisem navajen hoditi toliko ur skupaj. Puhtenje vročine od tal poudarja utrujenost. Kadar sem sam, se mi običajna tura konča prej kot v osmih urah. Nič manj nisem utrujen od Ane. Od kod njej energija?

Mislim, da je vloga osebnega vodnika po gorah zelo neosebna. V njej ne more nekdo od najbližjih, od neznancev pa tega ne moremo pričakovati. Zato ga niti ni za iskati med ljudmi.