Ona - Nika Vistoropski: Bogdan Kladnik, ljubitelj narave
Da Bogdan Kladnik ljubi knjige in naravo, so krivi njegovi starši. Ta njegova ljubezen pa se je širila v alpinizem, smučanje, veslanje, borilne veščine, polarno raziskovanje, preučevanje sotesk in slapov ter jamarstvo. Kot fotograf, urednik, oblikovalec, pisec in založnik v eni osebi se že 18 let ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem slovenskih knjig, kot skladiščnik pa z njihovim težavnim prenašanjem, se ponorčuje iz samega sebe. A ves ta zanimivi CV ni nič v primerjavi z njegovim načrtom, kako izboljšati svet.
Ste na prelomnici, o kateri ste sanjali zadnjih trideset let, ste mi zaupali pred pogovorom. Kako je stati na njej?
Na vsaki prelomnici je težko stati, k sreči pa že ves čas hodim po robu in lahko na njej stojim tudi na eni nogi. Pred 26 leti sem v Skandinaviji nabiral prve naravovarstvene izkušnje pri Greenpeaceu in zelenih strankah. V Sloveniji sem bil nato neuspešen pri združevanju umetnikov in zelenih strank, zato sem v naslednjih letih poskušal dvigovati zavest o ohranitvi narave s številnimi knjigami in multivizijami. Vse bolj ali manj neuspešno, a nisem odnehal. Prelomnica pa se je zgodila lani, ko sem začel sodelovati z največjimi mojstri borilnih veščin po svetu. Prek njih in njihovih zvez imam zdaj končno možnost pritegniti k sodelovanju ogromno ljudi. Moral bom dobro nabrusiti jezik, a ideja o združevanju in skupnem delovanju je odslej povsod dobro sprejeta. Davnega leta 1990 sem napisal pesmico, ki jo je recitiral Zvone Hribar med mojo prvo multivizijo Terra Mystica v Cankarjevem domu. Takrat, ob recitaciji, sem, večni naivnež, mislil, da bodo vsi v Sloveniji ob tem začeli jokati, se pokesali in začeli čistiti naše vodotoke. Seveda se ni zgodilo nič takega, zato sem si solze brisal skrivaj. Zgodilo se bo šele zdaj, po 20 letih, pa še to zaradi vzora in ideje Estoncev.
Vaša temeljna ideja je povezati ljudi vseh petih celin, ras, ver; torej vseh, ki jih moti naše neodgovorno poseganje v naravo. Začenjate z mladimi, ki jih želite vrniti v naravo, in za to ni boljše možnosti od športa. Kako si predstavljate združiti svetovno mladino?
Že leta opazujem generaciji svojih dveh sinov in vedno bolj me skrbita tako njihova odtujenost od narave kakor tudi siceršnja socialna odtujenost. Veliko se jih resda ukvarja s športi, a ti večinoma potekajo v dvoranah, mladina pa se po treningu ponovno zapodi pred računalnike. Proti njim sicer nimam nič, tudi sam jih uporabljam pri delu, a doživetij v naravi in sproščenega druženja nam ne morejo pričarati, še manj nadomestiti.
Ves projekt Varuhi univerzuma je posvečen dvema glavnima ciljema: zaščiti svetovnih voda ter mobiliziranju in motiviranju mladine, da vzame skrb za naravo in usodo v svoje roke, ne?
V teh dneh bomo skupaj s klubi Slovenske zveze tradicionalnega karateja, Shaolin templjem Slovenija ter karate klubom Yoshitaka iz Skopja razposlali natečaj za mladino vseh držav Balkana, da sami posnamejo podobne posnetke, kot so v knjigi Varuhi Zemlje. Drug z drugim, v nedotaknjeni naravi, z našo pomočjo in pomočjo trenerjev vseh borilnih veščin. Vsi prispeli posnetki bodo objavljeni na spletni strani, po 50 najboljših v knjigi posamezne države, pet najboljših novembra v knjigi Mladi varuhi Balkana, drugo leto pa najboljši od teh petih v knjigi Mladi varuhi sveta (v kateri se bo združila mladina vsega sveta). Za mlade izbrance bomo organizirali druženje in seminar, na njem pa se bodo sami odločili, za kateri del voda na Balkanu bodo namenili sredstva, zbrana s prodajo svojih knjig. Prve posnetke smo s tremi klubi v Sloveniji že naredili, zdaj so na vrsti Makedonci in nato še drugi. Pozneje bomo dejavnost z borilnih veščin razširili še na vse druge športe. Zavedam se težav, polen in količine dela, a v tolažbo so mi besede Nelsona Mandele: Šport ima moč, da spremeni svet. Ima moč navdiha, moč, da združi ljudi, kakršno ima malo drugih stvari … Če prištejemo še fotografsko, video in literarno ustvarjanje ter druženje, bomo svet ne samo spremenili, ampak obrnili na glavo.
Mojstri borilnih veščin so virtuozi upravljanja življenjske energije, ki ni le v njihovih telesih, ampak v vseh živih bitjih, v naravi in univerzumu na sploh, ste zapisali v svojem konceptu Varuhov univerzuma. Kaj so vam osebno dale borilne veščine?
Fizični vidiki treniranja borilnih veščin so znani. O njih je bilo napisanih že veliko knjig. Lepota gibov in obvladovanje telesa sta pravzaprav podobna kot pri prostem plezanju, gimnastiki in verjetno še pri veliko drugih športih. Forma in gibi telesa pa so samo majhen del umetnosti borilnih veščin. Z leti treninga lahko intuitivno začutimo prisotnost nečesa precej večjega. Da si to spoznanje tudi zaslužimo, potrebujemo določeno stopnjo življenjske modrosti in notranji mir. Zakopati se moramo v globino srca in duše, kjer nas čakajo vsi odgovori in resnice. Šele nato lahko odkrijemo dejansko lepoto in moč in začutimo globoko povezanost vsega v naravi.
Za megalomanski in izjemni projekt ste odgovorni sami, se pravi, da ga tako oblikujete kot izvajate. Kakšne sodelavce bi nujno potrebovali, da bi kar najbolje stekel?
Projekt sem doslej opisal že okoli sto ljudem, izredno sposobnim in inteligentnim, strokovnjakom na posameznih področjih. Če strnem njihov odziv z eno besedo, je zasnova genialna. Veliko pa si jih verjetno pri sebi misli, da je projekt preveč nor (kaj šele njegov protagonist), da bi bil tudi res lahko uspešen. Spet drugi bi sodelovali, če bi jim čas dopuščal. A časa ni več. Včasih se počutim, kot bi poskušal premikati gore. Mojo generacijo, dve gor in dol, zdaj v mislih označujem z besedo fosili. To je sicer samo šaljivi in delovni naslov teh generacij, z njim nočem nikogar žaliti. Od njih črpam modrost, v uteho mi je njihova podpora. Dejstvo pa je, da smo fosili že tako vpeti v ustaljene vzorce, v svoje delo, skrb za otroke, ohranitev svojega položaja in standarda, in predvsem tako otopeli, da sami od sebe ne bomo spreminjali ničesar. Kaj šele tvegali. A da bi lahko veliko dal, moraš biti tudi pripravljen vse izgubiti, pravi rek. Sam sem tveganje sprejel, zavedam pa se, da ga ne morem niti nimam pravice zahtevati od drugih. Sodelavce iščem zdaj med mlajšo, neobremenjeno generacijo, ki je pripravljena delati in se boriti, ki je odločena spremeniti svet. Nekaj jih že dviguje glavo iz črede. Pripravite bron, zakaj če verjamete ali ne, če hočemo ali ne – nekoč boste varuhom zemlje še ulivali kipe.
Naredi me modrega, da spoznam nauk, ki si ga ti skrivnostno posadil v vsak kamen, v vsak list na drevesu, je molitev Indijancev Sujev iz vaše knjige. Ste jamar, fotograf, ljubitelj gora, športni ekstremist. Kaj menite o tem reku in kako se ljudje oddaljujemo od zavedanja, da ni človek nič manj in nič več kot le del narave?
Vsa moja spoznanja in znanja izhajajo iz narave. V trenutkih globoke povezanosti sem bil tudi jaz kamen, list na drevesu, pramen v slapu in del toka reke. A ti trenutki so bili redki, zasluženi s trdimi treningi, dolgimi pohodi, neizmernim občudovanjem in iskrenim spoštovanjem. Dolgotrajen napor in trdo delo brez vidnega plačila sta danes za večino nerazumljena in nekoristna. Razdalja med nami in naravo pa se povečuje in bo kmalu nepremostljiva.
Menite, da je končno napočil pravi čas, da zadihamo skupaj?
Ko sem projekt avgusta lani opisoval dr. Vladimirju Jorgi, mojstru karateja, 9. dan, sem mu na koncu pogovora dejal, da je zadnji čas za akcijo. Odvrnil mi je: Ne, Bogdan, ni zadnji čas. Točno pravi čas je.
Sprašuje: Nika Vistoropski
Foto: Igor Zaplatil